Selitev slovenske predstavitve na Beneškem bienalu v prostore Arsenalov je v Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 omenjena kot eden ključnih ciljev na področju mednarodne promocije slovenske umetnosti. Letos, ko bo tam med 7. junijem in 23. novembrom mednarodna razstava arhitekture, smo začrtano dosegli po zaslugi Zavoda Ksevt in njegovega projekta Problem vožnje po vesolju – Supre:arhitektura, saj je ta prepričal tokratnega bienalskega kuratorja Rema Koolhaasa, da ga povabi v centralno postavitev. Minister za kulturo, dr. Uroš Grilc, je že podpisal tudi pogodbo za najem prostora na osrednjem prizorišču prihodnje leto, ko bo na vrsti likovni bienale, obenem poteka dogovarjanje za tak najem v letih 2016 in 2017.
Večji vložek, več obiskovalcev
Koolhaasovo povabilo slovenskega projekta v Arsenale je občutno znižalo ceno letošnjega najema, saj ta znaša 12.200 evrov, medtem ko bo prihodnje leto za isto lokacijo treba odšteti 80 tisočakov. Najem Galerije A+A, kjer se je Slovenija s svojimi projekti predstavljala doslej, je na leto skupaj s stroški stal 55.000 evrov, torej nekoliko manj, a so na ministrstvu za kulturo prepričani, da bomo z večjim finančnim vložkom poželi tudi precej več pozornosti tako med širšo javnostjo kot pri stroki ter s tem bolje promovirali našo ustvarjalnost v tujini. Bienalsko občinstvo se namreč zgosti v Giardinih, kjer so nacionalni paviljoni, in Arsenalih, medtem ko na preostale lokacije zaide precej manj kot polovica vseh obiskovalcev. Denimo, lanski uspešni projekt Jasmine Cibic Za naše gospodarstvo in kulturo, ki je imel za slovenske razmere gromozanski domet, je videlo okrog 150.000 obiskovalcev, medtem ko se po Arsenalih sprehodi vsaj pol milijona ljudi.
Kljub temu da na ministrstvu menijo, da se je Galerija A+A uveljavila tudi izven obeh bienalnih dogodkov, se ji bodo zdaj odpovedali. Za njeno oskrbo je ministrstvo Obalnim galerijam Piran zagotavljalo okoli 100.000 evrov na leto, kar bodo odslej namenjali za najem prostora in organizacijo predstavitve v Arsenalih. »V Arsenale se s priložnostnih lokacij seli vedno več držav, saj je realno pričakovati, da bo zgoščenost dogajanja na osrednjih bienalskih prizoriščih v prihodnosti še večja. Širitev razstavnega prostora v Arsenale ni le rešitev za države brez lastnih galerij, temveč je to tudi nov koncept bienala, saj je tisti izpred 100 let, ki je imel obliko nacionalnih paviljonov v Giardinih, že zdavnaj presežen,« pravijo na ministrstvu. V Giardinih namreč nacionalnega paviljona praktično ni več mogoče postaviti. »Južna Koreja je bila zadnja, ki je leta 1995 tam uspela zgraditi svoj paviljon, pa še to po znatni finančni donaciji ogroženim Benetkam,« pojasnjuje Andrej Hrausky iz Društva arhitektov Ljubljana. Svoj paviljon je tu sicer imela tudi nekdanja Jugoslavija, a si je tega po razpadu države prilastila Srbija. Ministrstvo obljublja, da bodo vztrajali pri tem, da je tudi ta paviljon stvar sukcesijskih pogajanj.
Dislocirano in omejujoče
Številni akterji na umetniškem terenu pozdravljajo odločitev, da se Slovenija na bienalu ne bo več predstavljala v Galeriji A+A. »Problem slovenske predstavitve v Benetkah je bila vedno lokacija. Prireditev je zelo obsežna, vsaka od obeh glavnih lokacij v Giardinih in Arsenalih za malo bolj podroben ogled zahteva ves dan. Tako večina obiskovalcev sploh nima časa, da bi po mestu iskala še dislocirane paviljone, kot je bil slovenski,« razmišlja Hrausky.
Umetnik Vadim Fiškin, ki nas je na bienalu zastopal leta 2005, pa pristavlja: »Do Galerije A+A so prišli samo obiskovalci, ki jih je posebej zanimal naš program. Tako ni bilo prav veliko možnosti za naključne obiskovalce. Če umetnika ne poznajo, ni pričakovati, da bo kdo naredil ta obhod. Mislim, da se je situacija v zadnjih letih sicer malo izboljšala, ampak ne zato, ker bi se ljudje navadili tega, kje se predstavlja Slovenija, ampak zato, ker se je v bližini odprlo še nekaj drugih paviljonov. Obiskovalci vedno iščejo točke, kjer vidijo naenkrat čim več.« Fiškin poudarja še, da problem Galerije A+A ni bila le njena oddaljenost, temveč tudi njen format galerijskega značaja, ki zelo omejuje možnosti postavitve.
Sam prostor je brez pomena
Tudi vodja Projektnega prostora Galerije Gregor Podnar Tevž Logar meni, da se vsekakor lepo sliši, da je Slovenija dobila razstavni prostor na enem izmed dveh glavnih prizorišč, ki imata največjo vidnost in najvišji obisk, a upa, da je ta gesta premišljeno zasnovana na dolgi rok in ne le nekakšen trenutni kulturnopolitični populizem. »Primer hrvaškega paviljona iz leta 2013 je lep dokaz, kako hitro lahko izpadeš iz enačbe in se iz centra premakneš nazaj na 'periferijo'. In vse začneš tako rekoč znova.« Poleg tega poudarja, da prostor sam po sebi ne pomeni nič, saj ga je treba napolniti z vsebino. »Ministrstvo za kulturo bi moralo hkrati razmišljati tudi o tem, kako izboljšati pogoje, ki so dani umetnikom in producentom slovenskih predstavitev. Razpisi so objavljeni odločno prepozno, odločitve o izboru se vlečejo mesece in posledično ostane za samo realizacijo celotnega projekta zelo malo časa. To je nedopustno, saj se na tak način umetnika prisili v nemogoče produkcijske in delovne pogoje, to pa se lahko seveda odrazi tudi na samem projektu, pa naj gre za pomanjkljivosti v zasnovi, produkciji, promociji ali logistiki. Zato si želim predvsem dolgoročnosti in premišljenosti, če pa ju najdemo še na dobri lokaciji, toliko bolje.«
Likovni kritik in publicist Aleksander Bassin zatrjuje, da bi si morali prostor v Arsenalih zagotoviti trajno, po možnosti vedno na istem mestu, saj bi le tako postali prepoznavni. A dodaja še: »Galerija A+A je bila sicer v zunajbienalskem času premalo izkoriščena, pa vendar bi morali ohraniti neke vrste informacijski kot, ki bi pripomogel k temu, da bi brezhibno stekla poslovna logistika na obeh bienalih.« Njegov stanovski kolega Brane Kovič pa dodaja, da ni tako zelo pomembno, na kateri lokaciji se Slovenija predstavlja, temveč s čim se predstavlja in kako to promovira.
