»Naša založniška dejavnost žal deli usodo slovenske kulture, ki se ji reže vedno tanjši kruh,« je potarnala vodja založniške dejavnosti pri ZKP RTV Slovenija, muzikologinja Mojca Menart. Petnajst izdanih projektov s kakovostno glasbo je sicer občutno manjša bera kot prejšnja leta, a takšno je realno stanje, saj so glasbeni produkciji nasploh precej odškrnili finančna sredstva. V zakonu o RTV Slovenija je sicer zapisano, da je ta nacionalna ustanova dolžna spodbujati, predstavljati in promovirati slovensko kulturo, a že zakon sam je napisan tako, da je podvržen tržni logiki. Če so še leta 2011 uspeli izdati 51 zvočnih projektov, so jih leta 2012 le še 40 in zlasti se količina zmanjšuje na področju umetniških projektov – leta 2011 so izdali 16 plošč z resno glasbo, lani le še deset. Na pristojnem ministrstvu lani sploh niso več ponudili razpisa za podporo tem kakovostnim projektom, zato so v glasbeni produkciji zaskrbljeni. Med posnetki sicer najdemo tako restavrirane kot najnovejše, zato so pomembno delo opravili tudi producenti; tokrat izpostavljamo vokalno glasbo.
Svoj obsežen portret je dobil dirigent Marko Munih, ki se je sicer večkrat že pojavil v različnih edicijah te založbe, nikoli pa tako celostno. Posnetke je izbrala Menartova, zajemala pa je iz njegovega 35-letnega dela z različnimi zasedbami na RTV Slovenija. Preden je prišel v hišo, je sedem let dirigiral Orkestru Slovenske filharmonije. V sedemdesetih je vodil Komorni zbor RTV Slovenija, deset let pa tudi zbor APZ Toneta Tomšiča. Dvojna plošča ponudi tri velika vokalno-inštrumentalna dela in reprezentativne skladbe za zbor iz svetovne in domače literature. Paketu je priložen še DVD s TV-oddajo Dušana Hrena Od glasbe do večnosti.
Skoraj vsi operni pevci
Ob 120-letnem jubileju SNG Opera in balet Ljubljana so izdali kar trojni cede s posnetki 62 slovenskih opernih pevcev – vse od Julija Betetta in Jožeta Gostiča pa do letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada Jožeta Vidica. Izbor je opravil veliki operni poznavalec in nekdanji dolgoletni radijski urednik Peter Bedjanič. Pri založbi je doslej izšlo okrog trideset plošč s posnetki arij in drugih opernih odlomkov in devet celotnih oper, ki so mu služili pri tej antologiji, iz tujine pa je dobil še nekatere posnetke oper, ki jih je v Ljubljani posnela založba Philips. Antologija pravzaprav zajema 90 let opernega petja v ljubljanski Operi, in le nekaj pevcev solistov ni na ploščah, ker ni bilo posnetkov. Jože Vidic je dodal, da je za opernega pevca izjemno zanimivo slišati svoje predhodnike; marsikoga je slišal prvič in marsikdo ga je zelo presenetil. Ne preveč spodbudna pa je vest, da kljub dogovorom lansko leto niso posneli celotne produkcije Kogojevih Črnih mask, kjer je Vidic zablestel kot Lorenzo. Očitno imata Glasbena produkcija RTV Slovenija in ljubljanska Opera nekakšne komunikacijske šume, saj že nekaj let operni pevci ne sodelujejo več pri arhivskih snemanjih.
Komorni zbor RTV Slovenija je ravno tako dobil nov cede, izbrane skladbe v tem času že nekoliko pozabljenih skladateljev Benjamina Ipavca, Antona Lajovica in Radovana Gobca. V projektu so sodelovale tri slovenske dirigentke mlajše generacije Živa Ploj Peršuh,Helena Fojkar Zupančič in Andreja Martinjak. Urednici spremne besede Jasni Nemec Novak se je zdelo zanimivo, da so se tri mlade dirigentke lotile avtorjev, ki jih ni več med nami. Ko je iskala skupni imenovalec med temi avtorji, je – še posebej po prebiranju besedil – začutila njihovo narodno ozaveščenost, navezanost na svoj jezik, zemljo. »Ko našo glasbo predstavljamo v tujini, je izjemno dobrodošla, sploh če se družijo skupaj mladi glasbeniki in pevci iz različnih držav in si nato to glasbo podajajo. Mladi to glasbo cenijo, Slovenci pa se z njo tudi postavljajo,« je poudarila Živa Ploj Peršuh.
Ipavčevi zakopani samospevi
Recital samospevov sopranistke Pie Brodnik, docentke na ljubljanski glasbeni akademiji, ki jo spremlja pianist Matija Potisk, nosi naslov Nemški muzi. Izjemno zanimivi in mnogi sploh še neslišani so nemški samospevi Benjamina Ipavca, ki so bili dolgo časa zakopani v arhivih Glasbene matice in pozneje v NUK. Obstajajo trije zvezki samospevov na besedila nemških pesnikov, ki jih je očitno skomponiral v svojih poznejših letih, saj je vanje povezal po značaju in slogu precej različne skladbe. »Pred petimi leti je bila obletnica Ipavčeve smrti in takrat sem pripravljala koncert z njegovimi samospevi. Dr. Aleš Nagode mi je namignil, da v NUK obstajajo njegovi rokopisi oziroma 23 pesmi v nemščini in nekaj sem jih izvedla že na tistem koncertu.« Nagode je potem te note spravil v računalniške zapise. Nekaj pesmi je sicer poznanih tudi v slovenščini, eno pa je skladatelj uporabil v svoji znameniti spevoigri Tičnik (1862).
Otroški pevski zbor RTV Slovenija je skupaj z dirigentko Anko Jazbec posnel še en Violinček – antologijo otroških pesmic, za kar skrbi urednik za otroško glasbo Matej Jevšnik, pri izboru pa mu je pomagala tudi Menartova. Na zadnjem Violinčku je devetnajst pesmi, k projektu pa so priložili pesmarico in pobarvanko. Nekaj glasbe je samo v inštrumentalni obliki, ki ponuja otrokom možnost za lastne kreacije, bodisi z glasbili ali s petjem.
Tudi antologija ljudske glasbe Slovenska zemlja v pesmi in besedi je dobila svojo tretjo različico, tokrat pod naslovom Strast godca. Urednica za ljudsko glasbo mag. Simona Moličnik je zbrala dvanajst godcev, ti pa so prispevali po dve ali tri pesmi. Na plošči najdemo Volk Folk, Veroniko Zajec, Trio Pezdirec, Murnove godce, Elizabeto Božank, Zingelce pa vse do istrske Vruje.
