McCullocha še vedno preganjajo isti demoni kot v zgodnjih delih matične skupine (Heaven Up Here). Vendar je njihovo početje preslikal tudi na univerzalno raven. Četudi ne zahteva odpuščanja, zna na trenutke za svoje napake okriviti tudi zunanje vplive, kar ga privede do stanja vzvišenosti. Govor je seveda o novem materialu, ki je – za razliko od prejšnjih treh solističnih albumov – najbolj samoizpraševalen. Vseeno je vprašanj več, kot je nanje odgovorov, zato se ni moč znebiti občutka, da imamo opraviti z nedokončanimi idejami s pogorišč albumov Slideling in The Fountain, ki jih je končno izvlekel iz predala, z njih obrisal prah ter jim poskusil dati dihati, pri tem pa je bil vse preveč površen. V večini primerov je ostalo bolj pri poskusu, četudi se med »ostanki« znajde kakšen izstopajoči favorit, kot sta uvodna elegija Different Trees in fanovsko posvetilo Ziggyju Stardustu Me And David Bowie. Prav nedovršenost in banalni optimizem – da o nekaterih posiljenih rimah ne izgubljamo besed – jim kratita pravo identiteto, ki jo je McCulloch nastavil na nekaterih prejšnjih projektih. Odsotnost kreativne izolacije je vse preveč očitna, da bi album kot celota zaživel v svoji pravi samorefleksiji.
Te seveda ne umanjka v »molitvi« iz liverpoolske cerkve Union Chapel, kamor je Ian z majhno pomočjo svojih prijateljev postavil orkestralne preobleke svojih pesmi. Takšen občutek je prebudila že zadnja skladba s Pro Patria Mori, Somewhere In My Dreams, ki jo nevsiljivo plemenitijo godalni aranžmaji. Orchestral Reworks, kakor je uradni naslov projekta, pa je v svojem pravem bistvu mnogo več. Ne samo, da do izraza pride hladen sakralni odmev (echo je dobil svoj izvorni pomenski odsev), temveč imamo opraviti s pretkano čustveno katarzo v simbiozi z melodično senzibilnostjo. Orkestracija materiala seveda ni nič novega na njegovem meniju (Ocean Rain), vendar do danes še nikdar ni zvenela tako postapokaliptično. V njej se v interpolaciji z vznemirljivo tišino sprosti ves McCullochov bes. S pomočjo njega, izvajalske alkimije in večnih obsesij z Loujem Reedom, Jimom Morrisonom ter Beatli (kolaži) iz že večkrat slišanega materiala iztisne nekatere drugačne, bolj duhovne kontekste, ki železni repertoar (Bring On the Dancing Horses, Rescue, The Idolness of Gods, Nothing Lasts Forever, The Killing Moon) dvigne na odrešitveno raven. Odveč, a nujno je seveda dopisati, da je edini (nepotrebni) tujek v vsej izkušnji naslovna skladba zadnjega solo projekta.
