Milan Jesih, ki se je proslavil predvsem s prevodi iz ruščine in novi poslovenitvi dram Williama Shakespeara, prevajalec iz nemščine Štefan Vevar in Vesna Velkovrh Bukilica, katere prevodni opus zaobjema predvsem dela v španskem, angleškem in francoskem jeziku, so po besedah Urške P. Černe vsi visokokaratni in nagrajeni prevajalci. In kakšna je njihova javna podoba, je njihovo prevajalsko delo v javnosti dovolj cenjeno?

Milan Jesih meni, da je gledališki prevajalec v tem smislu nemara privilegiran, saj njegovo delo pogosto ocenijo lektorji, igralci, občinstvo in včasih tudi medijska javnost, kar ne velja nujno za prozne ali pesniške prevode. Ti so, kot je dejal Jesih, prepogosto obsojeni na anonimnost, neodmev, kar na prevajalca ne učinkuje vzpodbudno. Kljub temu slovenske prevajalce po Jesihovem mnenju "rešuje" dejstvo, da v Sloveniji še vedno vlada kult knjige in spoštovanja do tistih, ki so doma tudi v tujih jezikih.

Vevar, sicer tudi predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev, je opozoril, da je bil status prevajalca pred "eksplozijo postmoderne" boljši, saj je svoje delo bolj kot boj za vsakdanji kruh razumel kot poslanstvo. Vesna Velkovrh Bukilica svoje prevajalsko poslanstvo še vedno razume kot elitno, žal pa se, kot je dodala, to ne pozna pri "realiji", kot je honorar. Dr. Martina Ožbolt se je strinjala, da je prevajalsko delo v Sloveniji s finančnega vidika največkrat premalo cenjeno. Ob tem je opomnila, da je položaj italijanskih prevajalcev še slabši, kar pa še ne pomeni, da naj se slovenski založniki zgledujejo prav pri njih.

K boljšemu formalno-pravnemu položaju literarnega prevajalstva bi po mnenju Velkovrh Bukilice pripomogla "solidarnost" in zavedanje dolžnosti, kot jih ima v svoji listini zapisan PEN. Nujen bi bil tudi prevajalski kodeks, ki bi vseboval cenik in predvsem najnižjo dopustno mejo plačila avtorske pole. Vevar je dejal, da v društvu takšen kodeks snujejo že dalj časa, Jesih pa je bil do "solidarnosti" med prevajalci v času kapitalizma skeptičen.

Černetova je pogovor nadaljevala v smeri prepoznavanja prevajalskega dela v očeh medijev oziroma literarne kritike. Če so med obema vojnama avtorji revije Dom in svet prevajanju posvečali cele traktate, je današnja situacija povsem nasprotna; na prevajalčevo ime se pogosto kar pozabi, v najboljšem primeru pa je njegovo delo označeno za "tekoče", "berljivo" ali "okorno". Po mnenju Ožbotove gre odsotnost prevajalske kritike pripisati tudi izobraževalnim učnim programom. Že učenci v višjih razredih osnovne šole bi lahko denimo primerjali in analizirali različne prevode ter tako ponotranjili pomembnost "poustvarjanja".

Na večno vprašanje, ali je prevajalec tudi avtor dela, so sodelujoči na okrogli mizi odgovorili pritrdilno, hipotezo, da se prevajanja poezije lahko loti le pesnik, pa sta Vevar in Jesih ovrgla. Vsekakor je pri literarnem prevajanju nujen posluh za umetnost, so se strinjali gostje v DSP.

In kakšno vlogo igra pri literarnem prevajanju teorija? Vevar in Ožbotova sta prepričana, da vsak prevajalec "ponotranji" določena pravila ter svoje delo reflektira. Pri prevajanju je doprinos "ratia" veliko večji, kot se zdi na prvi pogled, je opozoril Vevar.