Poskusimo drugače. Na Bertolta Brechta sta odločilno vplivala Charlie Chaplin in Karl Marx; ta čudna kombinacija izpostavi Brechtov smisel za pronicljiv in zajedljiv humor ter njegovo politično prepričanje, ki je močno zaznamovalo vso njegovo ustvarjanje.
Enfant terrible
Eugen Bertolt Friedrich Brecht se je rodil 10. februarja 1898 v mestu Augsburg na Bavarskem kot najstarejši izmed dveh sinov direktorja tovarne papirja in protestantske matere. Izhajal je torej iz meščanske družine, čeprav si je rad izmišljeval zgodbice o svojem "ubogem" otroštvu. Poezijo je začel pisati že v času, ko je še obiskoval gimnazijo, a je kljub svoji nagnjenosti k umetnosti, ali ravno zaradi te, veljal za enfant terrible, saj se je zoperstavljal avtoritarnosti šolskega sistema in to jasno razglašal v svojih pesmih, črticah in esejih. Devetnajstletni Brecht je sicer vpisal študij medicine in naravoslovnih ved na münchenski univerzi, vendar za študij ni pokazal resnega interesa. Tedaj ga je literatura že povsem osvojila. Obenem pa se je rad družil z drugimi umetniki, igralci, glasbeniki in že v rani mladosti pokazal sposobnost pritegnitve številnih nadarjenih ljudi k medsebojnemu sodelovanju. V pogovorih s svojimi umetniško naravnanimi prijatelji ter v svojih prvih dramskih poskusih je ugotovil, da je gledališče najboljši medij za kritiko socialnih razmer v državi in pasivnosti družbe.
Nekaj tednov pred koncem prve svetovne vojne so Brechta vpoklicali v vojsko. Kot bolničar je bil priča grozotam vojne in ničvrednosti človeškega življenja, kar je pustilo močan pečat v njegovi misli in ustvarjanju ter ga prepričalo, da je vse življenje ostal pacifist. In razvil antiburžoazni odnos, ki reflektira globoko razočaranje njegove generacije, ki je bila priča popolnemu uničenju humanizma ob koncu prve svetovne vojne. Iz tega obdobja izhajajo njegove prve igre, Baal, Bobni v noči (za to dramo je prejel Kleistovo nagrado), Edward II., kakor tudi njegovo občudovanje Wedekinda, Rimbauda, Villona in Kiplinga. Med Brechtovimi prijatelji so bili tudi pripadniki dadaizma, ki so tako imenovanoburžoazno umetnost poskušali "izničiti" skozi posmeh in satiro.
Nezaželen uspeh
Potem začne Brecht zavzeto študirati ideje in teorije Karla Marxa, Friedricha Engelsa in G. W. Friedricha Hegla, postane marksist in se preseli v Berlin, v kruto socialno resničnost velikega industrijskega mesta. V Berlinu začasno dela z različnimi režiserji, med njimi tudi Maxom Reinhardtom in Erwinom Piscatorjem, vendar se večinoma posveča skupini, ki jo je sam ustanovil. S skladateljem Kurtom Weillom ustvarita svojo formo glasbenega gledališča, satirično predstavo - Opera za tri groše, ki je postala eden največjih gledaliških uspehov 20. stoletja. To pa je Brechta vse prej kot osrečilo. Zgražal se je nad uspehom svoje igre, saj naj bi to pomenilo, da publika ni razumela njenega konteksta. Čeprav se igra dogaja v viktorijanskem Londonu, se je satira obračala na privilegirane predstavnike, ki so sedeli v dvorani in jih je sam imel za "nečloveške" meščanske kapitaliste.
Po prihodu nacistov na oblast (leta 1933), ki so začeli takoj sistematično preganjati in izganjati vsako svobodomiselnost, se začne za Brechta doba emigrantstva. Zaradi odprtega pisma nemškim umetnikom, v katerem je opozarjal na nevarnost oboroževanja, je bil obtožen veleizdaje. Skupaj z ženo, dvema otrokoma in dvema asistentkama (obe sta bili njegovi občasni ljubimki) je zapustil Nemčijo, deželo, kjer je zavladalo nasilje in kjer so javno prepovedali in sežigali njegove knjige. Naslednjih petnajst let se seli po severni in srednji Evropi in odpotuje v Ameriko. In čeprav je njegovo življenje zaznamovano z emigranstvom, saj mu je domovina odvzela še nemško državljanstvo, je to doba, v kateri je Brecht napisal svoja največja dela: Mati korajža in njeni otroci, Življenje Galilea, Ustavljivi vzpon Artura Uia in Kavkaški krog s kredo.
Gledališče - prostor revolucionarnih idej
V času svojega enoletnega bivanja v Švici je napisal tudi svoje najpomembnejše teoretično delo, Mali Organon za gledališče, v katerem je razvil svojo teorijo o novi vrsti gledališča - epsko gledališče. Po njegovem epsko gledališče predstavlja odločno zanikanje meščanskega gledališča 19. in 20. stoletja. Od umetnosti zahteva, da vzpostavi stvaren odnos do časa, v katerem ustvarja, da drži ogledalo velikim zgodovinskim dogodkom, njena naloga pa je spreminjanje miselnosti ljudi. Epsko gledališče teži k preobrazbi odnosa do gledalca, ga direktno nagovarja in mu s tem prepričuje vživljanje v iluzijo gledališke predstave; bolj kot za emocionalne učinke predstave gre epskemu gledališču za intelektualno, "idejno" učinkovanje. Od tod tudi nekateri očitki, da je Brecht iz gledališča želel narediti tribuno revolucionarnih idej.
Brechtovo ustvarjanje zajema vse literarne zvrsti: liriko, družbenokritične in angažirane pesmi, balade, epiko, kratko prozo, predvsem pa dramatiko. Težko je najti skupno značilnost vsega, kar je Brecht napisal, neka značilnost pa je gotovo ta, da je "malega človeka" poskušal opogumiti za kritično držo, če ne kar revolucijo.
