Galerijski prostor zanjo ni dovolj dostopen, zato je njen idealni poligon za izvedbo idej mestna krajina, v katero vnaša različne multiple ali ponovitve podobnih postavitev, da bi stisnila življenjsko atmosfero v mestu in razgalila bivanjsko stisko, ki jo čutijo vsi, a je nihče ne more pokazati s prstom. Išče načine za vizualizacijo napetega vzdušja v mestu, ki ga strne v umetniške postavitve, da bi ga jasneje začutil vsak opazovalec.
Pri ukvarjanju z doživljanjem prostora, v katerem bivamo, je iskala tisto razpoloženje, ki se je vedno znova pojavilo ob pogovoru z ljudmi. Beležila je mentalno in nesnovno vzdušje, ki je predstavljalo stanje duha v določenem času, v družbi, ki se hitro spreminja. Pogovori za raziskavo v Ljubljani so bili namenoma nesistematični in nenačrtovani, ker jo je zanimal predvsem intimni in individualni zemljevid mesta, ne pa natančni sociološki izsledki. Na podlagi pogovorov je razvila kiparsko postavitev Begging Hands (Proseče dlani), ker je začutila, da se ljudje počutijo, kot da klečeplazijo, da so prisiljeni biti v podrejeni poziciji in moledovati. Istočasno jo je začelo zanimati tudi delo zunaj Slovenije, saj ji je bilo to stanje preblizu in ni več jasno videla njegovih struktur. Delo Begging Hands je v idealnih razmerah zasnovano kot instalacija v javnem prostoru iz številnih multiplov belih rok iz kremenita. Projekt je v svojem epilogu dobil nove razsežnosti glede na pogoje razstavljanja na mednarodnem študentskem bienalu Transform v Sofiji, kjer umetnici niso pustili zvrtati lukenj na naključnih mestih po celotni galeriji, zato je odlitke razbila ob zidu in jih pustila razsute v opozorilo, da se posameznik vedno raztrešči, ko trči ob sisteme, in da se sistem zaradi posameznikov ne spreminja.
Načeloma ji je blizu poudarjanje atmosfere s ponavljanjem istih elementov, kot je prikazala tudi pri postavitvi na javnih mestih v Dublinu z naslovom They Don't Hear Us (Ne slišijo nas). Ponoči je napolnila opuščene nepremičnine z dimnimi zavesami, pritajeno svetlobo in nemo videoprojekcijo s statičnimi podobami, ker je po ekonomskem zlomu Irske in politični stagnaciji celo mesto dajalo vtis, kot da je na razprodaji z neštetimi napisi nepremičninskih agencij. Te prazne prostore je želela naseliti z dimom, svetlobo in nemim videom, da bi poudarila razpoloženje krize. Nazadnje je postavitve uprizorila v izpraznjenih stanovanjih znancev v različnih mestnih četrtih, ki imajo pestro socialno strukturo, arhitekturo in gradnjo, ker je bila komunikacija z nepremičninskimi agenti neplodna, a kljub temu je v prenesenem pomenu izrazila nemi obup prebivalstva. V nadaljevanju raziskovanja mestnih atmosfer trenutno v Londonu razvija fotografsko serijo, v kateri predstavlja London, kjer vse stvari temeljijo samo na zunanji podobi. Posnela je serijo na cvetličnem trgu, kjer ob peti uri popoldne cvetlice poteptajo kljub temu, da so še minuto pred tem imele vrednost.
Ana Kerin poleg umetniških projektov razvija tudi drugi del svoje prakse, ki je usmerjen v družbeno angažirane projekte in se oddaljuje od umetnosti, saj se ukvarja z izobraževanjem in medkulturnim dialogom. V času študija in pred njim je sodelovala z različnimi nevladnimi organizacijami (Rdeči Križ, Humanitas, Umanotera, Sezam), trenutno pa v Libanonu pripravlja umetniško kolonijo, ki bo namenjena družbeno angažiranim ustvarjalcem z različnih področij umetnosti.