Srbski dramski pisec Dušan Kovačević je dodal, da so se njegove pesmi "vtisnile" v srbski narod in postale del njegove kulture. "Lepo je slišati takšen kompliment od tako velikega človeka," je skromno komentiral Bajaga, ko smo se srečali ob promociji najnovejšega albuma Daljina, dim i prašina, ki je izšel skupaj s knjigo njegovih pesmi Vodič kroz snove, torej Vodič skozi sanje.
Je vsak vaš novi album tudi vaš najboljši?
Je. (Smeh.) Za vsakega vedno misliš, da je najboljši. To je morda tudi prvi album v karieri, ki ga nisem delal pod pritiskom, izdali smo ga, ko smo ga končali. Zraven smo priložili še knjigo poezije. V karieri sem objavil morda 200 pesmi, tukaj pa sem jih zbral 70 iz različnih obdobij kariere. In to ne tiste, ki so bile najbolj priljubljene, gledal sem na to, da so to pesmi, ki so lepe, ki so lahko objavljene v formi pesniške zbirke.
Se imate za pesnika?
Sem nekaj blizu tega. Sem rock glasbenik, a je nekaj resnih ljudi zame že reklo, da sem pesnik… Vsi vedo, da so moja besedila dobra, da so bila ena močnejših plati moje glasbe. Tukaj pa je bila odlična priložnost, da pesmi natisnemo še na papir. Zanje namreč ni slabo, da obstajajo tudi v fizični formi, saj na neki način postanejo večne.
Kako vas sprejemajo v nekdanjih državah Jugoslavije, zunaj Srbije?
Super. V času skupne države smo igrali povsod, kar smo nadaljevali tudi po razpadu. V vseh teh državah, Sloveniji, na Hrvaškem in v Makedoniji nas imajo, po mojem mnenju, za domači bend. Slovensko občinstvo nas vedno odlično sprejme, ljudje znajo vse pesmi, zraven pojejo, igrali smo že po vseh koncih... Morda je po razpadu skupne države držalo, da smo bili dodatno priljubljeni zaradi "jugonostalgije", danes pa nas imajo radi zato, ker se vedno vračamo in nas poznajo.
V Sloveniji ste sicer leta 1994 imeli nekaj težav, nastal je celo pravi medijski škandal, ko Bajagi in Instruktorjem oblasti niso želele izdati vizumov, da bi lahko nastopili v Ljubljani. Posredovati je moral celo predsednik Milan Kučan.
To je bilo prvič, zelo davno. Morda so bile te težave le naključje. Nismo dobili dovoljenja za nastop v malem Tivoliju, tako da smo kasneje napolnili kar velikega. Saj veste - ko ljudem nekaj prepoveš, si to želijo še veliko bolj. A je bilo to res že davno, od takrat z nastopi v Sloveniji ni bilo nikakršnih težav.
Pred dnevi ste nastopili na festivalu Rock Otočec, promocijo novega albuma pa ste imeli v Orto baru. Vam je ljubše igrati na velikih, odprtih odrih ali manjših, kjer je vzdušje bolj intimno?
Rad imam oboje. Na velikih koncertih je ogromno ljudi, oder je veliko večji, imamo dovolj prostora, saj smo si na nekaterih odrih včasih že malo napoti. Je pa drugačen "filing" na festivalu, tudi malo drugače se igra, rad pa imam tudi manjše prostore. Sam sem na primer koncert Erica Claptona obiskal večkrat, najbolj pa sem užival, ko sem ga gledal v nekem majhnem klubu v Londonu, saj sem videl vse, kar počne. V dvorani, v kateri je 20.000 ljudi, se to ne da.
Letos ste na neki način sodelovali tudi v politiki, saj ste županu Beograda Draganu Đilasu za predvolilno kampanjo dali pesem Što ne može niko možeš ti. Vas politika tudi sicer zanima?
Pesem sem napisal in posnel v času študentskih protestov. Za prejšnje volitve si jo je izposodil že Boris Tadić, letos pa je z njo zmagal župan Beograda. Sicer me politika nikoli ni zanimala, v času protestov študentov pa smo se postavili na njihovo stran. Takrat sem imel priložnost spoznati danes že pokojnega Zorana Đinđića, od takrat naprej sem podpiral demokratsko stranko, nikoli pa nisem bil njen član. Politika me zares ne zanima, celo dolgočasi me.
Ker ste imeli drugačno vizijo pesmi kot skupina Riblja čorba, v kateri ste igrali, ste se leta 1984 odločili za samostojno glasbeno pot - bi rekli, da je bila to vaša najboljša odločitev v karieri?
To je bila res dobra in pogumna odločitev. V skupini sem začel igrati, ko sem bil še srednješolski mulec, v šestih letih sem se naučil dela v glasbeni industriji, snemanja pesmi… Sva pa bila z Boro (Đorđevićem, op.p.) zelo različna, proti koncu naše skupne poti se je dalo že nemudoma razbrati, katere pesmi na albumu so moje in katere njegove. Bilo je pošteno, da poskusim tudi na samostojni poti. Takrat je bila skupina na vrhuncu priljubljenosti, tako da je bil moj korak stran tudi hraber, možno je bilo, da moj prvenec pogori. A se je vse lepo izteklo.
Miloš Jovanović je pred tremi leti ob 25-letnici Bajage in Instruktorjev posnel dokumentarni film Muzika na struju. Ali postaneš legenda, ko o tebi posnamejo film? Zagotovo postaneš na neki način večen…
To je sicer lepo slišati, a se nikoli nisem počutil kot legenda, kakor tudi ne kot zvezda. Imam res lepo delo, ki ga rad opravljam. To je sreča za vsakega človeka. Mi je pa izredno všeč, da smo uspeli za potrebe filma priti do veliko arhivskega gradiva, ki se sicer hitro izgubi.
Kot profesionalec ste na glasbeni sceni od leta 1978. To je lepa in dolga glasbena kariera. Ste se kdaj znašli v trenutku, ko ste imeli vsega dovolj in ste se z glasbo želeli nehati ukvarjati?
Ne. Glasba je zares čudovito delo, res je, da je bilo veliko težkih in grdih trenutkov, saj se v toliko letih zgodi marsikaj. A če ne bi imel rad glasbe, tega pač ne bi počel. Še veliko drugih poklicev obstaja, a je glasba vendarle najlepša.
Ljubezen vašega življenja, torej?
Res je. (Smeh.)
