S serijo marmornih skulptur ORG, ki spominjajo na organizme, skuša priti do preprostih in čistih oblik, kot bi jih oblikovala narava. Zanima ga sinteza med principi delovanja, ki se oddaljujejo od linearnega mišljenja in vključujejo nebinarne sisteme, zato se poleg novomedijskih del in javnih, družbeno angažiranih akcij ves čas podaja tudi v polje organskih tvorb. Spomnimo se na primer lanskoletne retrospektivne razstave Ivana Ladislava Galete v Muzeju sodobne umetnosti; ta je bil eden pionirjev računalniške in konceptualne umetnosti v zgodnjih sedemdesetih letih, danes pa se, tako kot Kavčič, ukvarja s hortikulturo.

Kavčičevo kiparstvo in umetniška dejavnost ni pobeg "nazaj k naravi", kajti avtor se aktivno odziva na aktualna družbena protislovja. Tudi samo delovanje družbe razume kot živi organizem. V skulpturah prepoznava notranje silnice življenjskih organov (spirale, kroge), ki nas spremljajo od davnine, hkrati pa v njih vidi makete za inteligentne genske organizme. V soočanju s težkim materialom in dolgotrajno obdelavo deluje proti toku minljivosti sodobnih likovnih nosilcev, ki jih določata hipnost ter oglatost ekranov in pikslov. Napravi metamorfozo iz marmorne kocke v spiralno obliko, ki je v celoti obdelana tako, da je v njej slutiti spiralne silnice.

Avtorjeve skulpture so precej resne in spokojne, medtem ko javne akcije, videodela in hortikulturne instalacije, v katerih razkriva nesmiselne in banalne situacije iz vsakdana, vsebujejo dobro mero ironije, humorja, igrivosti pa tudi pikrega družbenega komentarja. Na 13. slovenski kiparski razstavi v ljubljanski Mestni hiši je na primer razstavil marmornati kip evrskih kovancev z naslovom Perspektiva revščine, v katerem je komentiral nesmisel in izpraznjenost povezovanja narodov na podlagi valute in dobička. Še bolj igrivo je bilo njegovo ironično razmišljanje o oglaševanju aplikacije iPoet, ki je sestavljala avantgardne integrale na mobilnih telefonih. V okviru spremljevalnih dogodkov 51. beneškega bienala leta 2005 je golobom natrosil semena v obliki črk iPOET in nevedni golobi so postali nič hudega sluteči piksli v njegovem oglasu.

Osrednja dejavnost Kavčičevega ustvarjanja, ki je rezultat distopičnih napovedi glede usode netrajnostnega tehnološkega razvoja, sta vrtnarjenje in permakultura, ki ju razume kot zelo resno umetniško dejavnost, podobno kot je gojenje solate pred petnajstimi leti na beneškem bienalu razumel Jože Barši. Kavčič je od leta 2007 postavil serijo hortikulturnih instalacij. Začel je z videodelom in umetniško akcijo Vrtnarimo!, v kateri je predlagal alternativo za reševanje problema vrtičkarstva v mestu. Avtor je takrat vrtičkarjem svetoval, naj svoje dejavnosti ne opustijo, temveč naj jo le začasno prenesejo iz javnega prostora v zasebna stanovanja, dokler mesto ne bi uredilo sprejemljivih lokacij za vrtičkarje. Z akcijo je ironično kritiziral dobo, ki je uničila samozadostno agrikulturo ter urbane posameznike naredila popolnoma odvisne od sistema globalnega trga in industrijske proizvodnje hrane. Vrtičkarstvo je za umetnika kulturna vrednota, ki posameznike nenehno povezuje z naravo in jim omogoča uživanje neprimerno kvalitetnejše zelenjave, kot jo prodajajo v supermarketih. Akcijo je nadgradil z zgraditvijo reciklažnega prototipa za energetsko neodvisno urbano arhitekturo za mestne vrtičkarje Symbiogarden. Hiško za spodbujanje vrtičkarstva v mestih je predstavil kot del kulturne dediščine, bivanja z naravo in ekološkega ozaveščanja. S hortikulturno instalacijo Vrtni park pa je sodeloval tudi pri iniciativi ProstoRož09_ulica v okviru festivala Mladi levi leta 2009, ko so spremenili javno namembnost desetih parkirišč v okolici Stare elektrarne v Ljubljani. Instalacijo so sestavljale različne vrtnine, avtor pa je obiskovalce seznanjal z načini alternativnega vrtičkarstva.