Tematski izbor videofestivala je kot nalašč za omenjeno avtorico, ki se pri svojem samostojnem delu stalno vrača k zvočnemu in slikovnemu prikazovanju naravnih elementov kot koščkov večnih premen časa. V montaži zvoka in slike sledi ritmu in pulziranju obeh elementov ter sestavlja nepretrgan tok podob, ki opazovalca popolnoma potopi v mirno, a fantastično senzorno izkušnjo.

Njeno delo na področju videoumetnosti, intermedijskega plesa in zvočno-vizualnih instalacij zaznamuje minimalistična, črno-bela estetika. Zvočno-vizualne prostore sestavlja kot odzvanjanje elektromagnetnih valov, uprizarja utripanje vesolja, raztezanje in krčenje osnovnih elementov, kot so voda, prah, pesek in podobno. Ne zatika se ob posamičnost naravnih fenomenov, temveč prikazuje povsod prisotno gibanje premen. Ukvarja se torej z estetizacijo fizikalnih zakonitosti, s katerimi sproža neposredno izkustveno potopitev v medijsko pokrajino, ki je v bistvenih elementih enotna z naravo. Zanimanje za fizikalne značilnosti je izrazila tudi v lanskem dokaj klasičnem solističnem plesnem videu ob spremljavi violončela Nič se ne giblje brez inženirjev mehanike, ki so ga predstavili v Milanu na festivalu za uprizoritveno umetnost NAO. Umetnica je vzpostavila zvočno in svetlobno polje, v katerega je vstopala plesalka ter se prilagajala in odzivala na počasno spreminjanje svetlobe.

Videastka Pečar je svoj izjemno artikulirani videojezik izbrusila tudi na številnih VJ-nastopih v živo. Leta 2005 so ji v klubu K4 na primer podelili nagrado za vidžejko leta. Temeljne postopke predvajanja videa v živo je zabeležila v Napotkih za VJ-e, ki jih je objavila na svoji spletni strani. Z napotki sežeto predstavi vse tehnične zakonitosti in računalniško programje, ki ga uporablja pri svojih nastopih. Kot aktivna udeleženka klubske in uprizoritvene scene deluje v kolektivu Digitalna komuna. Povezana je tudi z multimedijskim kolektivom Trak 47, ki dela računalniško glasbo, akustične zvoke, slikanja v živo, videodela in javne provokacije. Poleg tega je del mednarodne skupine BBM s sedežem v Berlinu, ki razvija prototipe umetniških pripomočkov, novih tehnologij in medijskih umetniških predmetov, kot so roboti, videozidovi, stroji za produciranje videa in zvoka. Umetnica je tudi del avdio-vizualnega kabareta Byzantine Cadillac, aktivna pa je bila tudi v samoorganizirani skupini samostojnih avtoric SO0GLED, ki so se med drugim ukvarjale tudi z estetiko hrupa.

Hrup, motnje in utripajoči virtualni/abstraktni svetovi so temeljni elementi njene pogosto upočasnjene videoslike, ki povzročajo prostorske vibracije, interference, ponavljanja, počasno pretakanje iz enega v drug material. Na samostojni razstavi Partitura za štiri vode je leta 2008 v mariborski Kibeli na večkanalnem videu prikazala sintetizirani biotop, ki navdih črpa iz elementa vode, ki z videorezi, vzvratnim predvajanjem, vrtinčenjem zvoka postane še lepši in silnejši od narave. Izhajala je iz citata francoskega pesnika Paula Claudela, ki je zapisal, da je voda zemljin instrument za opazovanje časa.