Performativni ekscesi
Nadgradnja teh slik so instalacije, ki so pravzaprav totalne okupacije prostora. Zdi se, da Jaša v prostorske postavitve umesti vse, kar mu pride pod roke; tako dopušča neskončne variacije in premeščanje prostora, ki ga diktira predvsem inkluzivna estetika grdega. Najdaljša tovrstna okupacija z naslovom The Lovest se je dogajala v Moderni galeriji in se je začela ob odprtju 6. trienala sodobne umetnosti. Kletni prostori muzeja so za več kot eno leto postali poligon za performativno ekscesno logorejo. Elementi v prostoru so bili postavljeni odprto in asociativno, na videz brez jasnega linearnega ali celo vsebinskega naboja. Dogajanje je temeljilo na efektih agresije, podreditve, destrukcije, zabave, humorja in šoka.
Zdelo se je, da akcije ostajajo brez izjave, a so v resnici portretirale sodobnega izpraznjenega posameznika, ki na prvi pogled proizvaja polucijo v umetnosti, dejansko pa se z začasnim prostorom, namenjenim neposredni akciji, obrača proti potrošništvu. Akcije so predstavljale male patologije sodobnega subjekta, zvezdništva in hipsterske kulture, ki je ultimativni pop današnje dobe. Ni šlo za inovacije, temveč za reciklažo oziroma rekontekstualizacijo stvari, ki že obstajajo.
Formalna premišljenost
Jaša prisega na učinek, ki ni konceptualno vsebinske, temveč performativno-izkustvene narave. Vse tisto, česar se dotakne, se pomnoži, kot da bi izjavljal, da ni pomembna zgolj kvaliteta, ampak tudi kvantiteta stvari. Njegov medij par excellence je performans, ki ga občasno izvaja sam, največkrat pa v sodelovanju z drugimi umetniki, ki skupaj v prostor vnesejo "zmedo". Te situacije zaznamuje protislovje med diktatorskim nadzorom in prepuščanjem popolnemu naključju ter spontani komunikaciji. Bizarni performansi dolgega formata, ki trajajo od več ur do nekaj dni ali celo mesecev, pri občinstvu zbujajo zadrego, smeh in šok. Čeprav Jaša večinoma nastopa kot totalni dirigent celotnega poteka dogajanja, se elementi posameznih umetnikov, kot je na primer Mark Požlep, v njih pojavljajo kot popolnoma samostojne enote. Večinoma se performansi začnejo z bolj formalnim vhodom, končajo pa v na pol klubskih zabavnih scenah z avdiovizualnimi efekti. Eden od tovrstnih prepletov se je zgodil tudi v okviru šesturnega performansa Little Star v okviru projekta Superfluo v Padovi, kjer je nevrotični birokratski nadzornik (Jaša) teroriziral druge performerje, da bi razkril nevrozo sodobnega posameznika, ki se je lahko identificiral z dogajanjem in razmerji med nastopajočimi.
Jaševi performansi so kljub tej odprtosti in spontanosti rezultat natančnega formalnega nadzora dogajanja. Zavestni uporabi formalnega jezika sledijo tudi videodela (na primer Time to Become Poets), ki temeljijo izključno na performansih. Pogosto uporablja videozanko ali vzvratno predvajanje, ki performans hkrati smeši in ga naredi srhljivega. Video uporablja tudi kot orodje za dokumentiranje po večini začasnih postavitev in akcij. Minljivost pa ni vpisana samo v medij videa in performansov, temveč tudi v njegove slike, ki jih pogosto predrugači in uporabi v drugih kontekstih. Pri Jaši ne gre za fetišizacijo samih objektov, temveč za agitacijo situacije.
