Njene fotografske serije Polaroidi, Flow, September, Holga, Leipzig, Partir in druge niso zamejene glede na motiv, temveč predstavljajo mešanico impresij, ki podajo različne vidike bivanjskega stanja. V serijah se prepletajo podobe človeka in narave, ki jih razporedi v ritmičnem zaporedju porajanja in menjavanja časa. Sama se pojavlja na fotografijah kot nema opazovalka, tudi kadar fotografira samo sebe. Nenavadni avtoportreti, ki se pojavijo v vseh serijah, prikazujejo avtorico v čustveno izpraznjenih, nemih stanjih, kako s sprožilcem v dlani čaka na usodni trenutek, ko se bo razprla zaslonka. Ne z namenom, da bi se ovekovečila in vtisnila svojo samopodobo za vse večne čase, temveč z željo, da bi se njena podoba razblinila kot v filmu Blue Dereka Jarmana ali v Rapture Ivana Zuluete. Celo v ciklu Polaroidi, ki ga je predstavila na prvi samostojni razstavi v Galeriji Photon leta 2007 in posnela s tipično instantno kamero za beleženje življenja v neposredni gibljivi obliki, je ujela povsem objektne vtise iz življenja. Kljub temu nam je s serijo že tedaj razkrila svoj dnevniški odnos do beleženja dogodkov iz intimnega okolja. Prikazuje impresije gozdnih krajin, tu pa tam posnetek hiš ali interierjev ter predvsem portrete in avtoportrete v zamrznjenem stanju.

Največ pozornosti javnosti je pritegnila njena serija šestih barvnih fotografij September, za katero je leta 2008 prejela tudi drugo nagrado za avtorsko fotografijo v okviru natečaja Emzinova fotografija leta. Nastajal je kot raziskovanje intimnega počutja pa tudi iskanje najprimernejšega estetskega učinka v fotografiji, ki ga je našla v popolni redukciji informacij. Kadar je fotografirala portrete, so se osebe načeloma pojavile v izpraznjeni notranjščini, kjer bi lahko prišlo do izraza njihovo mentalno stanje. Te vtise je pomešala z gosto poraščenimi gozdnimi krajinami, ki so na fotografiji kot neskončni vzorec narave brez jasno zaključenih robov. V njih se včasih pojavi človek kot nepomemben, a sinhron element v prvobitnem stanju. Njeno fotografsko polje prikazuje čisto površino, na kateri je svetloba enakomerno razpršena, brez dramatičnih razlik med svetlobami in sencami. Prevladujejo sivine, ujetost, monotonost pa tudi milina in spokojnost motiva. Zgodbe, ki jih pripovedujejo avtoričine serije, so osebne, a hkrati dovolj izčiščene, da opazovalcu dopuščajo lastno interpretacijo.

Motivacija za oblikovanje posameznih ciklov venomer izhaja iz avtoričinega opažanja minevanja časa, premen in ključnih trenutkov, v katerih je življenje tako izmuzljivo, da ga lahko zadrži le s fotografijo. Rezultat želje, da bi v intimni svet vnesla red in refleksijo lastnega stanja, so izjemno kontemplativni prizori iz povsem vsakdanjih situacij. Serijo September je avtorica snemala, ko je živela v tujini, se veliko selila in doživljala mnogo sprememb. Serijo Flow ali Tok je posnela v času študija na praškem FAMU med letoma 2004 in 2007, ko se je njeno življenje odvijalo med naglico in občutki osamljenosti. Zadnjo zaključeno serijo z naslovom Partir ali Razhajanja, ki jo trenutno razstavlja skupaj s 25 nominiranci v okviru Emzinove fotografije leta 2012 v Cankarjevem domu, pa je namenila obdobju ponovnega čustvenega osamosvajanja po dolgoletnem partnerskem odnosu. Nataša Košmerl trenutno sočasno sestavlja tri fotografske serije, s katerimi se bo predstavila v prihodnjih letih. Nadaljuje snemanje avtoportretov, ki so postali njen svojevrstni avtorski pečat, dela serijo o divjih odlagališčih v okolici Ljubljane in drugod po Sloveniji ter slika v oko bodeče kričeče barvne hiše na slovenskem podeželju.