V Klubu Cankarjevega doma je spet zadonel švedski saksofonist, svobodnjak Mats Gustafsson. Na morebitni ugovor, češ da je prepogost gost na tukajšnjih odrih, odgovorimo z vprašanjem: ali je - in vedno z drugačno zasedbo - tule sploh kdaj razočaral? Morda je kdaj odigral povprečen špil, toda že raven te "povprečnosti" je zavidljivo visoka. Trio Fire so Gustafsson (tenorsaksofon, električni klavir Fender Rhodes, elektrofonija), Johan Berthling (električna bas kitara) in Andres Werliin (bobni), vsi s produktivnih robov švedske in mednarodne novatorske scene, ki zajema eksperiment, improvizirano godbo, novi jazz in vitalni rock pa še kaj. Trio je v osnovi rockovski, grobo industrijski, če sledimo referencam benda in želeni zvočni mimikriji delovnega trušča rudnikov in mehanizacije, ki jo prevaja v masiven, valeč zvočni tok komadov. Smiselno počasi gradi komade z repeticijo in postopnim prehajanjem z enega skopega vzorca bobnarskih udarcev in basovske fraze na drugega. Ekspresivna kričavost saksofona ali elektronsko generiranega šuma, prasketa, suhega enostavnega tona, ki jih Gustafsson sproti elektronsko pregiba in vrtinči čez mašinerijo bobna in asketskega basa poganja bend in odpira rigidno strukturo. Nič lepega, estetizirano všečnega ni v tem početju. Špil je direkten, discipliniran, ataka benda surova, a natančna. Vse izpeljave izdajajo sodobno glasbotvorno senzibilnost, ki je odprta do eksperimenta s trdo podstatjo - je moderno požigalništvo, če si sposodimo izraz za prastari produkcijski način pridobivanja obdelovalnih površin. Fire je ognjevit bend, ki zna delati s tišino in hrupom, za trenutek kar preveč konvencionalen, takoj zatem pa avantgardno zajedljiv; je dober bend, ki ve, kako kuriti energijo.

Na drugem koncu mesta, v metelkovski Menzi, je mlada produkcijska ekipa Specialka (lani je zakrivila posvetilo domačih bendov ob obletnici Nirvaninega albuma Nevermind), pripravila mini festival štirih "one man bendov". Domislica je bila videti posrečena, vprašanje, kaj je današnji "one man band", posameznik, ki igra več glasbil hkrati in zveni kot majhen ansambel, na mestu. V zgodovini je bilo nekaj imenitnih, ki so pustili širši pečat, velika večina so brezimni "burkači" na cestah, ki so comprali svojo godbo in glasbila. Po drugi strani kaže tak "bend" postaviti v razmerje do osmišljenega poliinštrumentalizma, ki je v več glasbenih poljih usmerjen zoper specializirano delitev dela, zoper mojstrenje zgolj enega glasbila.

Vsaj v tem pogledu je bil izbor, ki je poudarjal odmik od trubadurja s kitaro (tudi kantavtorstva), preozek. Tri videne "skupine enega" od štirih so kitaro zamenjale s sodobno elektronsko šaro za shranjevanje in reprodukcijo zvoka in ji dodale glas. Predstavo je vsem trem (Zack Kouns, Alpha Strategy in Tovariš Strmoglavljen) speljala Irena Tomažin. V drugem kotu Menze za darilnim "oltarčkom" s pripomočki za predstavo je vokalistka/glasbenica v živo odigrala del tega, kar je lani prinesel njen tako poseben elektroakustični in vokalni album Crying Games, za pisca teh vrstic prav v vsem daleč najbolj zanimiva in intrigantna domača glasbena stvaritev lanskega leta. (Odlična je že lična oblika ovitka, obledele škatlice z rožami, tiste, ki v njej skrbno skriješ najintimnejše osebne predmete, zapisane želje, občutja, ob brskanju po katerih se bi kdo čez desetletja spraševal, kaj za vraga je po glavi rojilo meščanki z začetka tega stoletja, ko pa so vsi poročali, da je bila "urejena, poslovna, izobražena, družinska..."). Zvočno sporočilo ni le histerični jok in stok, marveč kompozicijsko duhovita igra glasov in tonskih modulacij glasov brez moteče dramske patetike. V živo je cela reč poenostavljena, a ne na škodo. Razgaljeni kasetni "ventrilokvizem", zabeležen na "zastarelih" kasetah diktafonov in prenosnih kasetnikov, s katerimi performerka slišno rokuje in dodatno pači "svoj" glas, in vokaliziranje v živo spodkopavata domnevno prizemljeni semantizem izgovorjene, odpete besede ravno "onega glasu" (album je Tomažinova podpisala s kratico "iT"). Nastop je bil ravno prav dolg, ves čas naelektren in efekten v vsaki telesni in glasovni gesti, njunemu sprijemu ali popolni razvezi. Dobroslušna gruča občinstva je dobro vedela, kaj je dobila. Res, igrivi glas iT je treba "nagnati" ven iz te domačije, v širni svet.