Prva je nastajala v letih 2010 in 2011, pri čemer vsaka izmed slik nosi izpovedni podnaslov, kot so na primer Smetišče podob, Delavci sveta, Mojemu očetu ali Interier. Serijo je zaznamoval avtoričin osebni odnos do arhitekture oziroma do gradbeništva, do spreminjanja javnega prostora in do procesa gradnje, v katerem prepozna metaforo za vse procese, ki so v družbi prikriti z lepo estetiko končnih podob. Te ravni uprizori s plastenjem in razkrivanjem slikarskega procesa, ki je zelo dolgotrajen. Za vsako plast mora počakati, da se nanos posuši, potem pa se za vsak nov nanos posebej odloča, katere barve bo uporabila. Za uspešnost slike je pomemben vsaka posamezna raven, ki jo lahko opazujemo posebej ali skupaj z drugimi. Za prenos posameznih plasti uporablja isto tehniko, kot jo je uporabljala že generacija medijskih slikarjev (Kariž, Štrukelj, Vrabič), pri kateri projicira določeno fotografijo na platno in prerisuje njene parametre. Seveda ne gre za enostavno kopiranje, saj se umetnica v procesu odloča za opuščanje določenih elementov, uporabo črtne ali ploske podobe, transparentne ali krovne barve in podobno.

Pri obeh serijah je izhajala iz osebne izkušnje oziroma družinske zgodbe. Za serijo Okna je uporabila fotografije, ki jih je njen oče posnel v posameznih fazah gradbenih del na arhitekturnih objektih. Izmed stotin dokumentacijskih fotografij je pri nekaterih prepoznala izjemne kompozicijske kvalitete, ki so bile sprva posnete s povsem uporabnim namenom, a so hkrati razkrivale tudi grobo estetiko, ki jo je želela nadgraditi v svojem delu. Pri seriji Kartice pa je uporabila podobe iz vojnih žarišč s spleta, a tudi ta izbor je izhajal iz njene osebne izkušnje. Umetnica je potomka bosanskih Srbov, kar je eden od razlogov, da ne more spregledati protislovij, ki nastajajo med reprezentativnimi medijskimi podobami z vojnih območij, ki jih diktira družba spektakla, in osebno izkušnjo posameznikov, ki so ujeti v vojne vihre in ne vedo več dobro, kje se je vse skupaj sploh začelo. Različne in nepričakovane poglede zopet prikaže z neštetimi nanosi v sliki, kjer ne vemo več natanko, kateri nivo prikriva katerega. Uspešen preplet med politično vsebino in slikarsko izvedbo je prepričal tudi komisijo za nagrado Essl, ki ji je podelila eno od glavnih nagrad za Slovenijo za leto 2011.

Umetničin povod za slikanje političnih tem ostaja zakoreninjen v osebnem in ne toliko politično angažiranem odnosu do tematike. Trenutno so njene slike še močno naslonjene na učni proces, pri čemer je odločilno predvsem delo njenega mentorja Bojana Gorenca. Zanima jo predvsem odnos med prostorom in časom, zato se v njenih delih že kaže, da bo najverjetneje postopoma razvila raziskovanje slikarstva tudi v druge medije, ki omogočajo bolj hipno plastenje in spreminjanje slike - kot je na primer postopek plastenja v videu, čeprav lahko v statično sliko vnese časovno dimenzijo že z dodajanjem slikarskih plasti, kajti njen odnos do slike je povsem sodoben, kar prepoznamo predvsem v tem, da njene slike prikazujejo več prostorov in časov hkrati. Umetnica svoje slikarsko delo dopolnjuje tudi z igranjem bas kitare v glasbeni zasedbi Wannabe Artists.