Kadar izvaja akcije v galerijskih prostorih, so te na videz preproste, ogoljene teatralne navlake in se približujejo vsakodnevnemu življenju. V delih poskuša razvozlati kulturne procese v družbi, zato njena dela pogosto črpajo iz ljudskega izročila, pregovorov pa tudi sodobnih medijskih ritualov. V nekaterih zgodnjih delih se je ukvarjala s tradicijo pitja kave, kajti v njej je prepoznala svojevrsten družbeni pečat, prehajanje med vzhodno in zahodno kulturo ter med tradicijo in sodobnostjo, ki narekuje hitrost in način pitja v plastičnih lončkih ali bakrenih džezvah. Umetnica je v akcijah, ki jih je izvajala na odprtjih, kot je bilo na primer Umetničina pijača v Istanbulu, pustila za sabo tudi ostanke od priprave kave, ki so služili kot dokaz o družabnem dogajanju. V delu Naj vedeževanje ustreza mojemu stanju je raziskala različne tradicije napovedovanja prihodnosti iz kavne usedline in razstavila zvočne napotke za vedeževanje. Raziskovanje kave pa je zaključila s serijo sitotiskov in digitalnega tiska z naslovom reConstruction, v katerem je s črtno risbo ilustrirala razne družabne dogodke ob pitju kave.

Umetničino zanimanje za različne učinke in interpretacije podobnih tradicij v različnih kulturnih okoljih je prišlo do izraza tudi pri delih, kot je na primer Dogma je..., v katerem je na javnih mestih v Osijeku polepila nalepke z zelo različnimi interpretacijami besede dogma. Ali denimo v videodelu Tri opice, v katerem je uprizorila opico, ki nič slabega ne vidi, drugo, ki nič slabega ne sliši, in tisto, ki nič slabega ne reče. Pri delu je ponovno postavila ob bok skoraj protislovne interpretacije znanega reka. Medtem ko v vzhodni tradiciji razumejo opice kot pametne, ker se ne vmešavajo, jih na zahodu vidijo kot letargične, ker se pretvarjajo, kot da nič ni. Pri delu močno čutimo umetničin politični razmislek, ki se ne veže na določen dogodek, temveč na splošno zastavlja vprašanje o smiselnosti politične akcije.

Maja Rožman se poleg raziskovanja odnosa do različnih tradicij ukvarja s kritiko medijskega prostora. Že leta 2007 je v Galeriji SC v Zagrebu postavila prostorsko instalacijo Neregistrirani uporabnik, ki so jo sestavljale silhuete kandidatov za tretjo serijo hrvaškega Velikega brata, zapolnjene s črkami z uradnega foruma resničnostne oddaje. Z instalacijo je poudarila, kako se v javnosti vsaka medijska izjava vpiše na osebo kot neizbrisljivi del posameznikove identitete. Še bolj radikalno je v politiko telesa v javnem prostoru posegla lani s performansom Napotek za približevanje, ki je nastal v okviru kolektiva Projekt6 (Tea Hatadi, Zdravko Horvat, Igor Juran, Martina Miholić, Maja Rožman, Karla Šuler). Ti umetniki snujejo samostojne projekte, v omenjeni galeriji pa so razstavili skupinsko razstavo s podobno temo in samostojnimi rešitvami. Ukvarjali so se z odnosom do telesa in realnosti v spletnem in medijskem prostoru. Maja Rožman je na odprtje prišla gola, da bi bila potem soočena z odgovornostjo do videomateriala in posnetka svojega telesa. Želela je poudariti, da se zaradi poplave medijske golote vedno manj zavedamo odgovornosti, ki jo imamo do predstavljanja svojega telesa. Njen performans ni bil nekakšen umetniški eksces, temveč uprizoritev medijske realnosti.

Kljub prevladujočim družbenokritičnim konotacijam se v delu Maje Rožman pogosto srečamo tudi z zelo osebnim pripovedovanjem zgodb in bolj intimnimi vizualnimi rešitvami, kot je na primer serija črtnih ilustracij z naslovom Doroteja, nismo več v Kansasu! Z risbami, ki so nastale na podlagi opisov njenih sanj, je poskušala ponovno uprizoriti atmosfero in občutja, ki jih je imela med sanjami.