Že leta 2006, ko se je (tedaj še s priimkom Holc) na povabilo kuratorja Jurija Krpana predstavil z delom Tipnaimacija v okviru Trienala slovenske sodobne umetnosti - U3, prepoznamo njegov temeljni interes, da bi v polju "vizualne" umetnosti prekinil diktaturo "optocentričnega" pogleda na svet in umetnost. Tedaj je raziskoval otipljivost kiparskega objekta, ki ne bi bil le preprost relief za slepe in slabovidne, temveč bi se po svoji predstavi bolj neposredno približal videnju tipnega in gibljivega objekta, kot ga dojemajo ljudje, ki ne vidijo. Njegova tipna animacija je sprva temeljila na Braillovi pisavi, ki jo je prevedel v posamezne gladke stožce, ki so se pojavljali na tipni površini. Pisavo je izbral zato, ker sta ravno jezik in podoba tista, ki zamejita predstavo in ponujata vnaprej določeno interpretacijo umetnosti. Vmesna faza tega projekta je bila interaktivna instalacija Metastaze svetlobe in podobe, v kateri je umetnik uporabil tehnologijo računalniškega vida, ki sledi potovanju uporabnikovih prstov po reliefu v zaprti škatli z režo. Taktilno odkrivanje površine reliefa se je vizualiziralo s sledjo gibov na ekranu, pri čemer je bil računalniški vid vmesnik med vidnim in taktilnim. Kljub tesnemu sodelovanju s fakulteto za računalništvo je animacija Tipnaimacija obtičala v beta verziji, ne le zaradi programske kompleksnosti objekta, temveč tudi zato, ker je umetnika začelo zanimati razširjeno polje zaznave in učinkov umetnosti na telesno percepcijo, ki leži na preseku med znanostjo in umetnostjo.

Amon je eden redkih, če ne tudi edini lokalni umetnik, ki se ukvarja s poljem razširjene (augmentirane) realnosti. Morda jo najbolje razumemo z besedami enega vodilnih umetnikov na tem področju Stahla Stenslija, s katerim se je Iztok Amon javno pogovarjal lani v Galeriji Kapelica. Stensli pravi, da raziskuje spremembe uporabnikovega telesa, ki ga obravnava kot oder, na katerem se odvija notranja psihološka drama in preizkuša ustaljene predstave o tem, kako zaznavamo umetnost. Ena glavnih utopičnih tendenc tega raziskovanja je ideja o zamenjavi realnega sveta s simulacijo oziroma želja, da bi dvodimenzionalni digitalni svet preselili v tretjo - čutno - dimenzijo človekovega telesa.

V zgodnjih projektih in raziskovanju se je Iztok Amon ukvarjal predvsem z zasukom od vizualnega k tipnemu dojemanju umetnosti, pri projektu TH Strategije iz leta 2008, s katerim se ukvarja še danes, pa se je začel obširneje ukvarjati s predlogom za vključevanje slepih v prevladujočo kulturo in umetnost videčih. Izdelal je prototip za navigacijo v urbanem in naravnem prostoru, ki ga vodi računalniški vmesnik, sestavljen iz več komponent. Prototip je pravzaprav nosljivo oblačilo z elektrodami za šibko elektrostimulacijo za usmerjanje v prostoru, lokacijo posameznika pa uravnava navigacijski sistem GPS. Njegova prototipska rešitev je zbudila številna vprašanja v zvezi z idejo o kiborgih oziroma združevanjem človeka z računalnikom, prav tako se je pojavilo vprašanje identitete slepih, ki jim bela palica ne služi le za navigacijo, temveč tudi za identifikacijo v svetu videčih. Z vidika umetnosti Iztok Amon hodi po stiku med znanostjo, tehnologijo in umetnostjo, ki ima po eni strani povsem praktičen potencial, po drugi strani pa je nenehno na meji utopičnih zamisli, ki se bodo morda nekoč uresničile.