Ključni lastnosti razstavljenega dela sta tudi heterogenost podob glede na njihov motivni svet (narave, urbanega, živalskega in človeškega) ter nakazovanje raznolikih kulturnih okolij. Raznolikost ustvarjajo tudi različno u(s)merjene likovne sile fotografij, saj določene fotografije porajajo klasične estetske norme, medtem ko druge očitneje odražajo avtorsko motivirano razporejanje likovnih elementov. Tu pa pravzaprav prvotnega vtisa heterogenosti materiala že zmanjkuje in na njegovo mesto stopa povezovanje enotnih lastnosti razstavljenega, ob čemer ni mogoče spregledati, da so podobe hoteno brez zaokroženega vsebinskega okvirja, da jim je referencialni prostor namenoma spodmaknjen, da je odsotnost konteksta njihov edini kontekst.
Tako je v intenzivnejše delo na fotografijah izrecno povabljen bralec, k čemur meri tudi naslovna sintagma (v angleškem prevodu še nekoliko določnejša: Be Thoughtful of Others), ki na ambivalenten način v podobe vabi bralca, tega pa spet usmerja k upoštevanju, motrenju "drugih" - ne le ljudi, temveč tudi druge pojavnosti, ki je neprestano v simbolni interakciji s človekom, naj bodo to predmeti ali živali. Pri slednjem se avtorica navezuje na eno od svojih prejšnjih ustvarjalnih etap, kjer se je posvečala živalim, ki so se s svojo nenavadno umeščenostjo v prostor in z gibanjem percepciji odtujevale, po načelu asociativnosti gibov pa so se človeku hkrati približevale. Način zajema podob v tokratnem projektu sugerira neposreden odnos, pri čemer avtorici rabijo predvsem izrezi in kompozicija, ki ne sugerirajo dogajanja, pomenov, stališč, izjav upodobljenega. Fotografije torej niso na strani odgovorov, ampak na strani vprašanj. To pa niso gola konceptualna vprašanja ali eksperimentalno drsenje po teoretskih robovih, temveč si dejansko prizadevajo za zbujanje zanimanja, spraševanja, ugibanja in bralčeve radovednosti, pri čemer se glavni tok mišljenja odvija izključno v interakciji avtorja s fotografijo in kasneje bralca s fotografijo. Nazadnje je vredno omeniti, da avtorica zastavlja najtežji vprašanji, kar jih likovna umetnost premore: Kaj gledam in kaj mislim?
Izrazito mišljenjsko podkovana fotografska stvaritev resda računa na prožno recepcijo podob, kar pa še zdaleč ne pomeni, da gre za konceptualno delo, ki bi se izčrpavalo v teoretiziranju in ki bi enako polnovredno ostajalo, tudi če bi podobe odmislili. Prikazano zaznamuje fotografska veščina, ki se elegantno integrira v etični in premišljevalni aparat, kar nam v konkretnem projektu odkriva enega od zakritih meandrov fotografije ter diagnosticira prirojene hibe pri branju podob.