Upodablja lepe in kičaste otroške zgodbe, ki pa niso prav ljubke in prikupne, temveč zahtevne in pogosto naravnost mračnjaške. Parodijo prepleta s cirkuškim humorjem in kabarejskim vzdušjem, v katerem vlada nelagodje ali celo občutek groze. Motive črpa iz avtobiografskih spominov iz otroštva, ki pa jih lahko razumemo kot slehernikovo življenjsko izkušnjo, prepleteno z občutki veselja in žalosti.

Zelo pogosto upodablja tudi vprašanje o reprezentaciji ženskega telesa. Že v zgodnjih videodelih se je neposredno nanašala na zgodnje feministične performanse, v zadnjem času pa se ukvarja s trans-identitetami. Queer tematika pride do izraza v videodelu Fant je moj (2010) ali zadnjem dolgometražnem videodelu z naslovom Glasbena skrinjica (2008-2010), v kateri upodablja psihično dinamiko med veseljem in nesrečo. Portretira dva transvestita, Roza in Meduzo, oblečena v zelo klišejsko podobo ženske, ki uživata v maškaradi. Hkrati je njuna igra polna tragikomičnega in napetega ter grozljivega vzdušja. Naracijo posredujeta prek pesmi. Ena poje nostalgične kabarejske napeve, druga pa kriči, a se je ne sliši. Vse videodelo je posneto v stari hiši, ki kot najdena scenografija - ko jo umetnica posname - postane fiktivni prostor: realni kraj postane kulisa za njeno delo.

Na njena videodela je močno vplival filmski jezik, kajti v video zavestno vnaša nekatere elemente, ki jih prenese iz filmov. Najznačilnejši zanjo so uporaba tesnih hodnikov in približevanje ter oddaljevanje oseb in predmetov (zoom). Pozorna je na ritem videoslike, kar je še posebno očitno pri kratkih video performansih Požiralnik, Poljub - Narcisova zanka ali Poljubi in jih spravi v jok. V prvih dveh se pojavlja kot klovnesa, pri kateri poudarja tragični vidik tega lika. V Franciji, kjer je opravila dodiplomski študij in magisterij, spodbujajo intermedialnost likovnih del, kar je morda tudi razlog, da Noemi Levovnik Veberič ni opustila svojih pesniških, plesnih, glasbenih in gledaliških vzgibov. Pred študijem je eno leto delala v francoskem gledališču, kjer se je naučila marsikaj o režijskih in igralskih postopkih.

Zvočna kulisa, ki bo napolnjevala njeno najnovejšo postavitev Moje sobe brezčasja, spominja na strašljivi melanholični napev iz Lyncheve serije Twin Peaks. Besedilo za več kot devetminutno skladbo je kolaž ljubezenskih napevov, ki izražajo obsesivno in noro plat ljubezenskih izrekov, kot sta na primer "noč in dan bom s teboj" ali "vedno bom ob tebi".

Umetnica snema videomaterial s starejšo mini DV-kamero, saj je nikoli ni motilo, da slika ni popolna. Ravno nasprotno: pri posnetku želi ohraniti nejasnost, ker mehanske napake pričarajo duh časa, v katerem živimo. Fotografije občasno snema celo z avtomatičnim aparatom, ker pri proizvajanju podobe ne želi imeti popolnega nadzora, temveč dopušča drugo stopnjo realnosti, za katero se ne odloča ona, temveč kamera. Občasno namenoma dela fotografske napake, pri katerih je vidna tekstura: presvetli občutljivi film ali preveč poveča pikselirano podobo. Tudi nejasnosti podobe imajo pri umetnici psihološki izvor - portretirajo nejasnost notranjih slik in spominov. Sličice iz videoposnetkov uporablja tudi kot samostojne fotografije, ker vsak kader razume tudi kot samostojno slikarsko kompozicijo.

Poleg nasičenih ambientalnih postavitev jo v zadnjem času še posebno zanimajo možnosti prevajanja videojezika v živi performans, v katerem bi si s plesom, scenografijo in sekvencami pričarala nerealni občutek, ki ga doživljamo ob gledanju njenih videodel.