Pogosto uporablja splošno znane podobe iz zgodovine umetnosti, religije ali popkulture, ki so del kulturnega spomina slehernega posameznika. Vanje vnese nepričakovane napake, da bi v gledalcih vzbudila pozornost in da bi imela umetnost tudi neki učinek kot pomemben del družbe. V tem smislu je idealistka, ki se ne more sprijazniti z izolacijo in odrinjenostjo kulture v hermetične institucije in majhne kroge občinstva.

Likovno je izrazito pismena. Pogosto posega po kolažu, ki ji je najbližje, saj navdih črpa iz vsakdanjega življenja, iz podob, ki jo obkrožajo. Ravno revije, časopisi in druge tiskovine so prvi material, po katerem poseže, če se ji utrne kaka drastična ideja. Zastrupitev družbe z množičnimi mediji torej zdravi s strupom samim. Eden od takšnih kontroverznih kolažev je bil diptih Jezus in Marija, ki ju je prvič razstavila v smederevski Galeriji sodobne umetnosti. Umetnica je po zgoraj opisanem principu uporabila vsem znani podobi razpela in Marije z detetom, da bi bila njena ideja lažje razumljiva. Namen ni bila kritika religije, kaj šele napad na te podobe, temveč simbolna upodobitev družbe. Marija z detetom je bila gola, na glavi pa je imela islamsko burko, da bi izrazila, kako je sodobna ženska razpeta med notranja protislovja - zakrita in razgaljena hkrati. Kolaž Jezus je prikazoval (kot ponavadi) golo razpelo, ki lebdi nad New Yorkom, le da je bilo telo androgino - z žensko glavo. Ta ženskost je nekega obiskovalca galerije tako zmotila, da je od mestnih oblasti zahteval umik slike. Galerija jo je umaknila in omogočila gledalcem zasebni ogled kolaža - "na lastno odgovornost". Novica o cenzuri likovnega dela je zanetila medijsko debato, ki je odmevala tudi v Sloveniji.

Mešanje likovnozgodovinskih referenc je uporabila tudi v digitalni sliki Zadnja večerja, ki jo je narisala z miško. Risanje z miško je poleg kolaža in režirane fotografije eno od umetničinih prevladujočih tehnik. Za mizo ob večerji sedijo moški brez obrazov, ki jih določajo atributi pomembnih pozicij v družbi: poslovneži, vojaki, politiki, duhovniki, na sredini pa visi obešeni Kristus, za katerega se nihče ne zmeni. V ozadju vidimo Velázquezovo sliko Las mananitas.

Feministična umetnost, v kateri se umetnice ukvarjajo s pozicijo in refleksijo ženske v družbi, opozarjajo na neenakosti in zlorabe ter postavljajo provokativne izjave, s katerimi se družba ne želi soočiti, je ena od temeljnih vsebinskih usmeritev avtoričinih del. Pri večini svojih projektov se je ukvarjala s podobo ženske v množičnih medijih in zunanjim pogledom na žensko, ki ne najde ravnovesja med manipulativnimi potrošniškimi ideali, lastno željo po ugajanju ter zavestjo o možnosti za iskanje lastne integritete, ki je osvobojena patriarhalnih spon. V režirani fotografski seriji Zajčica (2006) je portretirala gledališko igralko Lenčo Ferenčak pred ogledalom v perfektni podobi Playboyeve zajčice, ki kot vzvišeno idealizirano telo gleda s fotografije s prodornim pogledom. V podobni idealizirani formi je portretirala tudi sebe kot Marilyn Monroe v delu z naslovom Be My Sponsor!, in s tem komentirala razmere umetnice, ki se mora mentalno prostituirati, da bi lahko preživela kot profesionalka. S podobno estetiko, v kateri je uprizorila na videz idealne podobe s čudno motnjo, je zasnovala tudi serijo režiranih fotografij in postavitev v Tobačnem muzeju v Ljubljani z naslovom I (Be)eat, Anorexia, ki prikazuje agresivni boj med predebelo in presuho žensko, kot da bi iskala ravnovesje med dvema oblikama iste ženske. Iskanje in spreminjanje identitete umetnico zanima tudi v kontekstu nacionalne identitete. Instalacijo s fotografijo in videom Mi ne ubijemo, mi brišemo (2003-2008) je posvetila 18.305 izbrisanim, v javnem performansu Eliksir tranzicije (2004) pa je oblečena v mešanico jugoslovanske in evropske zastave stregla magični napitek za zdravljenje simptomov tranzicije v novi politični ureditvi.