Barve sorazmerno utiša, da bi postopek slike in njen učinek prišla bolj v ospredje. Pravi, da ne more delati impulzivno. Kot številni slikarji pred njim, ki so izhajali iz matematike, fizikalnih lastnosti svetlobe in valovanja barv, črpa navdih v medijski teoriji, matematiki in umetnostni zgodovini. Na slednjo se je nanašal na primer pri reinterpretaciji Caravaggiove slike David in Goljat, v kateri je nastopil kot David, namesto Goljatove glave pa je držal vrečko z lovskimi trofejami. Pri delu je preučeval interes do ekspanzivnega prostora, ki ga je prepoznal v delu tega renesančnega slikarja.

Gegičev temeljni slikarski interes je veliko vprašanje o stanju in smislu sodobnega slikarstva v 21. stoletju. Preučuje učinke, ki jih proizvaja vdor digitalnih medijev v polje slike, in možnosti, ki jih ponuja slika. Slikarjev postopek, način gledanja in recepcije slikarske podobe se namreč spremeni zaradi digitalnega prostora. Zanima ga, kako bi lahko ujel pogled gledalca, ki je navajen velike količine vizualnih informacij in malo potrpežljivega gledanja.

Gegič ravno v sliki prepozna tisti prostor, kjer se soočita virtualno in realno. Slika z akrili na selotejp, ki ga prilepi na platno. Selotejp sname s platna in ga ponovno prenese na novo ali isto platno, pri čemer nastajajo motnje, napake in popačenja, ki so ena temeljnih lastnosti načina gledanja in videnja podob v informacijskih dobi. Prenesena slika s trakovi selotejpa in vmesnimi prostori naredi učinek migotajoče ekranske projekcije, kot bi gledali staro VHS-kaseto. Prenašanje selotejpa je v njegovih delih sintetizacija slikarskega postopka, ki daje sliki novo prostorsko realnost in razširja njeno dvodimenzionalno površino, ne da bi se ji odpovedal. S tem naslika digitalno podobo, ne da bi jo zgolj prenesel na platno, marveč materializira postopek digitalizacije.

Pri eni od metod prenosa selotejpa na platno vsaki drugi selotejp prenese na novo platno, ki je za polovico krajše od prvotnega. Slika se tako sesede sama v sebe. S prostim očesom neverjetno težko prepoznamo, da je slika pravzaprav stisnjena, kajti naše oko je v poplavi podob, ki so slabe kvalitete, postalo neverjetno fleksibilno in uspe zelo hitro zanemariti vsakršna popačenja. Gegičevo slikarsko vprašanje je tudi fenomenološko. S slikami natančno prepoznava tiste načine gledanja, ki so značilni za današnji čas. Prikazuje, kako gledamo, kaj vidimo in kako naše oko samo sebe prevara, zato da bi ustrezalo vnaprej pripravljeni mentalni sliki. Kot številna druga dela, pri katerih je za naslove izbiral računalniško izrazoslovje (downloading, online, offline), je tudi to slikarsko kompresijo humorno imenoval slikarska zip-datoteka.

Za večino slik uporablja lovske motive, ki jih najde na svetovnem spletu. Podobe govorijo o razkolu med civilizacijo in primitivizmom, ki je še posebej očiten pri "humanem" načinu ubijanja, čeprav pri Gegičevih postopkih ne moremo prepoznati družbenokritičnega moralizma. Do prenesenih podob s spleta ima v slikarskem postopku popolno distanco. Pri prenosih lovskih podob je prisotna popolna ambivalentnost. Med agresivno patriarhalno strukturo lovskega klanja in umetnikovim "uničenjem" ali popačenjem podobe se ne vzpostavi napetost, temveč nerazumljiv manko misli in razlag. Logični um kapitulira, kajti vsakršna interpretacija motiva bi se preveč oddaljila od načina uprizoritve - če bi na primer želeli napraviti primerjavo z diletantskimi lovskimi slikami ali z Laibachovo ikonografijo. Gegič naslika vsebinsko praznino, ki jo generira poplava vizualnih informacij. Če so čuti preveč bombardirani, jih enostavno ugasnemo. Gegič naslika tovrsten mentalni šok.