Darinka Novak je bil projekt, ki so ga razvijali tri leta, od leta 2007 do 2010, da bi preverili družbene in politične kontekste, ki pogojujejo razvoj umetniških oblik. V okviru tega projekta je Rauch poskušal raziskovati tematiko performativne fotografije, ki ne bi bila zgolj dokumentacija performansov, temveč tudi sama po sebi del performansa. Ob koncu projekta so izdali katalog, ki je povzemal njihova teoretska in praktična prizadevanja.

Povezovanje fotografije z igranimi prizori ga je zanimalo že na šoli Saint Martins v Londonu, ko je ob koncu študija predstavil fotografski esej oziroma trilogijo Dark Brown Grey (Temno Rjavo Sivo), v kateri je raziskoval razliko med fotografsko in filmsko pripovedjo, da bi razumel delovanje asociativnega polja med posameznimi podobami, ki so si tematsko in vizualno podobne. S pripovedovanjem kratkih zgodb in situacij s štirimi ali petimi fotografijami je začel razvijati svoj jezik, s katerim se je želel pravzaprav oddaljiti od enostavnega filmskega branja fotografskih zgodb do bolj kompleksnih mrežnih in nelinearnih asociacij, ki jih sprožajo med seboj na videz nepovezane fotografije v zadnji seriji 15 objektov.

Rauch v svojih delih teži k emancipaciji fotografije, ki bi se osvobodila ideologije medijske produkcije. S fotografijo si prizadeva vzpostaviti možnosti za sočasno gledanje fotografske podobe na nivoju teorije, tehnologije, performativnosti ter fascinacije - in ne le na ravni pripovedovanja zgodb ali ilustriranja vnaprej pripravljenih konceptov. Pri njegovem delu igra zelo močno vlogo delo z žlahtnimi fotografskimi materiali. Pogosto slika na 4- krat 5-inčne filmske plošče velikega formata, ki omogočajo znatno večje in ostrejše povečave kot na primer digitalna fotografija. Na razstavi Traffic Kids je uporabil ravno te materiale tudi zato, da bi lahko dosegel izrazite učinke presvetljenega filma pri povečevanju v temnici ali popolnoma rdeče fotografije, ki jo je naredil z narobe obrnjenim 4- krat 5-inčnim filmom. S takimi posegi je na eno fotografsko površino postavil vmesne prostore in nelogične prizore, ki se ne umikajo v abstrakcijo, pač pa povzročajo bolj jasno zavedanje o fotografiji kot "deformaciji" prostora in ne kot verni upodobitvi. Kadar ima Rauch možnost, fotografije povečuje kar sam, ker dolgotrajen kemični postopek povzroči mnogo bolj presenetljive učinke kot hitrejša in bolj avtomatična produkcija fotografij. Delo in eksperimenti v temnici so bistveni za njegovo ustvarjanje, čeprav ne zavrača novejših tehnologij, s katerimi pogosto dela tako imenovane fotografske skice.

Na razstavi Traffic Kids je prestavil dve seriji: serijo krajin Traffic (Promet) in serijo portretov Kids (Otroci), ki sta nastajali v letih 2008 in 2009. V prvi seriji ga je zanimala vloga arhitekture v odnosu do fotografije, v drugi pa vloga portreta oziroma figure kot samostojnega performativnega subjekta. Bistveni element njegovega delovnega procesa je razumevanje fotografije kot tistega medija, ki govori sam zase, ne da bi se nujno naslanjal na tekstualno ali konceptualno naracijo. V serijah tako načeloma ne sugerira pripovedi, pač pa skupek vtisov, ki na videz nimajo logične povezave, zato ponujajo toliko večje asociativno polje, ki ni povsem določeno z jezikom.