Za tovrstno slikarstvo je značilna eklektična mešanica dizajnerskih ikon, grafitarskih šablon, kričečih barvnih nanosov in naravnost banalnih motivov iz akcijskih filmov, ki daleč presega meje grdega. V teh slikah umetnik namerno uporabi preveč vsega in to vsakič poskuša potisniti še malo čez rob, tako da bi se ljudje zgražali, da bi bil šok večji. Za tem ekscesom ne ždi globoka vsebina, temveč pristna, abotna podoba sodobnega sveta. Za Cvitana je - kot tudi za sorodne umetnike v lokalnem prostoru, kot sta Mark Požlep in Jaša - značilna razslojenost sodobnega subjekta. To je še posebno prepoznavno na njegovi trenutni samostojni razstavi v Likovnem salonu Celje z naslovom Osvajalec nekoristnega. Ob razstavi je kurator Jani Pirnat zapisal: "Če združimo vse tri komponente umetnikove stvaritve: kloniranje samega sebe, uporaba prvoosebne 'streljačine' in antiestetske elemente, nam te sporočajo v prvem planu umetnikov ego, v drugem planu pa strelsko galerijo, kjer se nam umetnik ponudi na pladnju in samoironično strelja na samega sebe v galeriji."

Umetnik je razdvojen med željo po uspehu, ki je vcepljena v vsakega mladostnika, vsakega otroka hollywoodskih filmskih fantazem in računalniških igric, ter željo po revoltu, ki je del uličnega prestopništva. Tovrstno vizualno uporništvo je ravno tako stranski produkt kulture, kot jo diktirajo množični mediji, ter izraža dvom v kult slavnih oseb in uspeha. Tovrstne težnje ali celo realizacija slave se zdijo v polju umetnosti vedno nekoliko licemerske. Umetnik je še posebno na svoji zadnji razstavi naredil vidno protislovje ne le znotraj umetniškega dela, ki je nenehno v konfliktu med tem, kar izraža, in med institucionalno realnostjo, v kateri je, temveč tudi vsakršnega delovanja, katerega rezultat ni jasno viden in uporaben - torej vsakršne kulturne produkcije, ne glede na to, ali govorimo o športnih dosežkih, religijskih idealih ali likovni umetnosti. V Likovnem salonu je razstavil črn zaboj, v katerega lahko obiskovalec pokuka le skozi ozko stekleno okence. V notranjosti velike kocke sta sliki s fosforescentnim premazom, ki sta osvetljeni z ultravijoličnimi neonskimi lučmi in žarita kričeče kičaste fluorescentne barve. Na zunanjih stenah kocke lahko obiskovalci prepoznajo črne grafite s sprejem in matrico iz znanih akcijskih filmov. Med njimi je tudi precej manj znana podoba alpinista in avtorja knjige Osvajalec nekoristnega, ki razmišlja o smislu nekoristnega početja, ki ga ne določa nič drugega kot družbeno priznanje - podobno kot umetnost. Del tega protislovja je vsak umetnik, celo tisti, ki se trudi, da bi ostal anonimen, kot sta na primer že omenjeni Banksy ali newyorška skupina The Residents. Jure Cvitan nastopa ravno nasprotno: s totalno ekspozicijo umetniškega ega, pri čemer pokaže absurdnost samoreferencialnih del. Razmerje med egotripom in njegovo ukinitvijo je prikazal na razstavi Daj mi moč, da sem, kar sem bil, in oprosti mi za to, kar sem, ki jo je postavil lani v Galeriji Plevnik Kronkowski. Na tej razstavi je že uporabil svetleče fosforescentne barve in multiplicirane avtoportrete, pa tudi idealizirane prizore sončnih zahodov in podobnega medijskega kiča. Kljub tej kričeči ekshibiciji je na odprtju galerijski prostor zasitil s gledališko meglo, tako da je bil ogled slik skoraj nemogoč.