Delo DeSACRARIUM iz leta 2008 je napovedalo razvoj omenjenega tandema k aktualizaciji perečih družbenih problemov na področju vizualnih komunikacij. V seriji sta reinterpretirala krščanske podobe in jih združila z ikonami iz popularne kulture. Prevzela sta kompozicijo zgodnjih renesančnih slik, jih zmešala z visokim barokom in jih zapakirala v obscene reklamne oglase. Brez izrazite vrednostne sodbe sta upodobila številne vloge žensk v družbi. Nastopila sta le kot pričevalca kulta telesa in obsedenosti z videzom ženske kot objekta poželenja, ki ga upodabljajo v množičnih medijih in oglaševanju. Z upodobitvijo nabožnih motivov iz slikarske tradicije sta izrazila, da so žensko obravnavali kot objekt skozi vso zgodovino novodobne umetnosti. Njuno delo ni provokacija ali parodija krščanske ikonografije, temveč ugotovitev, da je objektivizacija ženske vrojena v krščansko tradicijo. To je tako kritika religije kot sodobnih vrednostnih sistemov.

Prvi skupinski projekti tandema Lukatarina so bili eksperimenti v tipografiji. Razvila sta nabor abstraktnih fontov, iz katerih sta zasnovala kolekcijo tapet Tipotapete. TT fonti ne vsebujejo prepoznavnih črk v abecedi, temveč abstraktne oblike in okrasja, ki omogočajo neskončne rastre z naključnim tipkanjem po tipkovnici. Tapete se še danes prodajajo v Berlinu in na spletu. S to neberljivo pisavo sta opozorila na vsebinsko plehkost dizajnerskih oblik, ki so namenjene zgolj dekorju. Že od samega začetka pa sta želela izraziti nekaj več, nekaj, kar ne bi bilo le všečno, ampak tudi problemsko in vsebinsko večplastno. V zakodirane vizualne besede sta počasi začela vnašati družbeno kritične vsebine.

Delo obeh članov tandema se v marsičem razlikuje, zato je njun lastni avtorski slog jasno razpoznaven. Delo Katarine Mrvar je bolj ilustratorsko. Vsebino izraža s figuralnimi podobami, v katere pogosto vnaša humorne dovtipe. Pri oblikovalskih projektih rada daje prednost ilustraciji pred fotografijo. Za delo Luke Mancinija je značilna izčiščena estetika, ki temelji na tipografiji, tekst pa pogosto vsebuje etična sporočila. Njune razlike se dopolnjujejo v skupinskih projektih, h katerim pogosto povabita tudi druge avtorje in organizacije. Sodelujeta z društvom Eco Vitae, Ekologi brez meja, Oddelkom za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana, Inštitutom za trajnostni razvoj, Unescom, Piranskimi solinami in drugimi. Zanima ju grafično oblikovanje, s katerim aktivno posegata na področje ekologije, ki je ne razumeta le kot ideologijo ali novo religijo današnje dobe, temveč kot nujni element posameznikovega aktivnega sodelovanja pri preoblikovanju družbe. Njuni samoiniciativni avtorski projekti so z vztrajnim in pogumnim delom postali tudi vir njunega zaslužka. Trudita se, da njun dizajn ne bi bil nikoli zgolj dekoracija ter nastopata kot kritika odzivnosti in dosegljivosti, ki je še posebej prisotna v oblikovalskem poklicu. Njun upor proti tipičnemu dizajnu je prepoznaven na primer v projektih, kot je Mancinijev Philoguerrillo, v katerem na majicah namesto korporativnih znamk "oglašuje" filozofske misli.