Perfektna studijska izvedba posnetka in druge formalne značilnosti določajo tudi način, kako naj beremo njeno delo. Na prvi mah ga lahko povežemo z delom najdražjega zvezdnika na področju sodobne umetnosti, britanskega umetnika Damiena Hirsta, ki v svojih instalacijah prav tako uporablja nedolžna živalska trupelca. Verjetno ni naključje, da je Jasmina Cibic, ki živi v Londonu, povzela to glamurozno, naravnost plastificirano estetiko. A uporaba živali kot estetskih objektov v njenih delih ni namenjena estetizaciji smrti kot pri Hirstu, ampak gre za prikazovanje živali kot delov narave v kontekstu kulture. V delih, kot so Ideologije predstavljanja (2008) ali Ponarejena ozemlja (2006) in Ustvarjanje mitov kot taktika kolonizacije (2007), postavi nagačene živali v muzejske vitrine, v naravi pa na galerijske postamente. Nagačene živali tako povzdigne na nivo kulturnih objektov, ne da bi jim obesila moralistična vprašanja. Ta nastopijo šele po daljšem premisleku, ob šoku, ki nas spominja na provokativen film madžarskega režiserja Györgyija Pálfija z naslovom Taksidermija (2006), kjer je prikazana tridelna tragedija moškega iz bivšega vzhodnega bloka, ki nazadnje konča kot artefakt v muzejih Zahoda.

Jasmina Cibic tematizira kulturno kolonizacijo v postkolonialnem, postsocialističnem in globalizacijskem času v več izvedbah tako imenovane "letališke umetnosti" (Airport Art). Obravnava ideologijo geopolitične segregacije in mobilnosti. Že na fotografijah z nagačenimi živalmi se srečamo s futurističnimi utopičnimi prostori, s sterilnimi laboratoriji in sintetično arhitekturo nuklearnih postaj, na primer v seriji štirih fotografij Brez naslova (Neuresničene lokacije) iz leta 2007. Prikazuje prostore, ki se zdijo iztrgani iz običajnega družbenega konteksta, predstavljajo nekakšno nikogaršnjo zemljo, hkrati pa te ekskluzivne ekonomske cone govorijo o stanju zunaj zavarovanih področij. V eni od prvih instalacij z naslovom Everybody for Safari (Vsi za safari) se je že lotila turizma kot enega od samoumevnih družbenih nivojev v okviru geopolitičnih razmerij moči. Jasmina Cibic ne pripoveduje zgodbic, ne govori neposredno o politični neenakosti, kot se mogoče zdi iz opisa, temveč izrazi vse te nivoje s čistimi likovnimi elementi, s perfektnim obvladanjem fotografske kamere, s sintetičnim pogledom in taktičnim načrtovanjem svojih postavitev.

V delu Dictionary of Imaginary Places, poimenovanem po istoimenskem romanu Alberta Manguela in Giannija Guadalupija, je leta 2006 posegla v seznam prihodov in odhodov na ljubljanskem letališču. Namesto realnih krajev so se poljubno izpisovala imena 1200 izmišljenih krajev, ki sta jih avtorja romana zbrala iz svetovne zakladnice fantastične literature. Jasmina Cibic se z letališči ni začela ukvarjati, ker bi dobila javno naročilo, kar se pogosto zgodi v primeru letaliških postavitev, temveč zato, ker letališča razume kot utopična področja, ki so kot zareze med političnimi strukturami. Letališča so tako kot njene fotografije sterilni, plastificirani predmeti poželenja, ki vsebujejo debel ščepec nelagodja.

Na literarno delo se je naslonila tudi v letališki postavitvi Turists Welcome (2007) ob začetku delovanja novega schengenskega terminala, in sicer na roman Karla Maya V gorah Balkana (1892), ki dokazuje, v kolikšni meri je naše videnje krajev pogojeno s kulturnimi predstavami in predsodki, in kako je vsaka vrsta turizma hkrati že poskus kolonizacije teritorija, na katerega potujemo. Risbe kraja je po umetničinih opisih narisal policijski portretist Boris Trobec. Ob odprtju razstave je za performans angažirala Slovenski policijski orkester, ki je igral pesem I Feel Love. Postavitev je bila parodija na slovensko nacionalno identiteto, ponosno, ker se je znašla tostran nove železne zavese.