Nina Slejko se v svojem delu sprašuje ravno o pomenu in obstoju slikarskega medija danes, ki ga je zreducirala na vprašanja primarnih formalnih funkcij slike. Spogleduje se s tradicijo suprematizma, abstraktnega ekspresionizma in tudi minimalizma ter poskuša s postavitvijo monokromnih slik ukinjati narativne relacije, ki se ustvarjajo med slikami.

V seriji Vsi psi Akija Kaurismäkija iz omenjene razstave se ukvarja tudi s figuraliko, s katero pa ne slika prisotnosti objekta, temveč poudari ravno manko, izginjanje predmeta iz območja, kjer naj bi se nahajal. Iz filmov finskega režiserja je izločila vse motive psa in jih prenesla v naivne uokvirjene slike. Obrobni, nepomembni karakter, ki se v filmu pojavi le za trenutek, tako dobi osrednjo vlogo. Slika je del kvadrologije s skupnim naslovom Slike, ki gredo dobro v prodajo s podnaslovi Rdeča se dobro prodaja, Vsi psi Akija Kaurismäkija, 144 neprodanih poskusov naslikati bel monokrom, zardevajoč in Naklonjenost do rdečih in manjših slik, s katerimi umetnica ne išče le formalnih meja slikarskega jezika danes, temveč tudi mesto slikarskega poklica v odnosu do trga z umetninami.

Prvotna ideja za serijo ni izhajala iz negodovanja, temveč iz humorne geste, ko ji je eden izmed privatnih galeristov dejal, da imajo kupci najraje rdeče slike. Spomnila se je na pogovor med ameriškim umetnikom Markom Kostabijem in njegovim galeristom Billom Levinom ter samoironično na rdeče prebarvala svojo serijo 144 poskusov naslikati bel monokrom, ki jo je pred tem slikala vse leto. Med drugim jo je predstavila na samostojni razstavi v Galeriji Ganes Pratt. V seriji se je ukvarjala z obsesivnim, a igrivim ponavljanjem enakega motiva vijolice na formatu 30 krat 35 centimetrov. Na vseh slikah je uporabljala barve ter črno in belo in se trudila, da bi bila slika na videz enobarvno bela. Za izdelavo slik si je postavila zelo omejujoča pravila, da bi preverila, kakšna je možnost slike, pri čemer monokroma bela barva govori zgodbo o slikarskem mediju vse od Malevičevega belega kvadrata na belem ozadju, ki govori tudi o smrti slike. Diametralno nasprotno nalogo si je umetnica zastavila lani z devetmetrsko sliko Poskus, kako ne naslikati belega monokroma, ki je bila v nasprotju z njenimi belimi deli kričeča in mikavna.

Dvosmerno raziskovanje formalnega jezika in trga umetnin je bilo jasno prepoznavno že v njenem prispevku na skupinski razstavi za nagrado essl 2007 v Narodni galeriji v Ljubljani. Nina Slejko je z monokromo belo barvo prekrila slike, ki največkrat krasijo domove malih slovenskih petičnežev, med katerimi se najpogosteje najdejo slike Franceta Slane, enega redkih podobarjev, ki ga poznajo skoraj vsi. S to gesto Prekrivanja se je navezovala tudi na konceptualnega umetnika Johna Baldessarija, ki je v redukciji jezikovnih in likovnih elementov iskal lepoto. Umetnica je s to gesto slike polepšala in jim rešila čast, saj je skrila njihovo grdoto.

Tudi tema izbrisa je ena izmed rdečih niti, ki se prepletajo v delu Nine Slejko. V Tobačnem muzeju je na primer maja lani v okviru razstavnega cikla Punce z naslovom So Happy Together razstavljala skupaj s partnerjem Connyjem Blomom. Na razstavi sta umetnika razstavila neprijeten arhiv podob, ki sta jih zbrala na spletu, natančneje na straneh, kjer ljudje prodajajo rabljene poročne obleke. Arhiv je kot spomin na prečrtano in izbrisano ljubezen, saj so lastniki poročnih oblek v želji, da bi zaščitili lastno anonimnost, grobo prečrtali svoj obraz z digitalnimi ali analognimi orodji. Nenavadne in groteskne poročne fotografije v nizki resoluciji pa sta umetnika razstavila v poročnih albumih.