Od popolnih abstrakcij je postopoma prišel do močnih in psihološko učinkovitih prizorov, ki pa niso strogo zavezani pripovedništvu. Kljub temu je v vseh delih prepoznaven njegov interes za protislovne ideje o naravi, za čudaško pozicijo človeka v naravi in za iskanje povsem vsakdanjih, celo banalnih prizorov v na videz popolnoma vsakdanjem okolju. Njegovo raziskovanje formalne estetike je prišlo najbolj do izraza pri seriji Modro, ki vsebuje osem fotografij modrih vertikalnih, horizontalnih in diagonalnih objektov na črnem ozadju, pri katerih se je avtor poskušal čim bolj izogniti vsakršnemu izražanju ali interpretaciji, kot da bi želel ukiniti semantični potencial, ki je inherenten vsaki podobi. A v primerjavi z ostalimi deli lahko razumemo serijo bolj kot študijski ekskurz v abstrakcijo, ki zanj pravzaprav ni značilna.

Mnogo bolj reprezentativna je serija Noč, katere del je leta 2006 predstavil tudi na samostojni razstavi v Velenju z naslovom S severa. Vse posnetke je posnel ponoči z bliskovnim priborom, kjer je že pokazal svoj izraziti interes za različna videnja detajlov v naravi. Posnel je nočne scene, ki se razlikujejo od stereotipnih nočnih prizorov. Izbiral je banalne motive, kot so železniške zapornice, prazna oglasna tabla ali avtomobil, pokrit z zaščitno vrečo. Objekte je z bliskavico izpostavil na tak način, da jih je v nočnem ozadju domala sploščil.

Acman je bil pred dvema letoma predstavljen na razstavi v ožjem izboru za Emzinovo nagrado fotografije leta v Cankarjevem domu. Njegova dela so predstavili tudi v okviru skupinskih razstav Galerije Photon na razstavah Skrito.si in Photonic Luminatic. V lokalnem prostoru pa je bila najodmevnejša njegova lanskoletna samostojna razstava serije Muzeji v galerijah Škuc in Simulaker pod taktirko kustosa Iztoka Hotka. Pred tem sta leta 2007 skupaj z Natašo Košmerl predstavila serijo Polaroidi v Galeriji sodobne umetnosti Celje, in sicer v Galeriji Hodnik, ki je namenjena predstavitvam mladih umetnikov. Ena od temeljnih značilnosti polaroidnih posnetkov je nizka kvaliteta slike, kar postane svojevrsten izziv za fotografa, ki je treniran v dovršeni estetiki in nadziranem snemanju podob. Polaroidi in kamere nizke kvalitete lahko za profesionalnega fotografa postanejo področje, ki ga na eni strani osvobaja formalnega jezika, po drugi strani pa mu omogoča preverjanje formalnega znanja v vsakdanjem življenju. Ideja za snemanje serije Polaroidov ni bila ambiciozna, ampak je bila usmerjena zgolj v subjektivne pozicije obeh avtorjev. Namenjena je bila snemanju banalnosti vsakodnevnih dogodkov, ki jih ni mogoče ponoviti, kakor tudi polaroidov ni mogoče reproducirati. To je v nasprotju z vsemi drugimi fotografskimi tehnikami, katerih primarna vloga je njihova reproduktibilnost. Pri polaroidih nastane alkimija, ki se neverjetno približa neposredni življenjski izkušnji.