Pripovedovanje zgodb je za njega pomembno le toliko, kolikor lahko služi izražanju univerzalnih čustvenih situacij, ki so prikazane kot partikularne, a se z njimi lahko poistoveti sleherni gledalec. Prikazuje intimne zgodbe o smrti, izgubi, prijateljstvu, norosti ali bolečini, ki jih lahko dojamemo kot univerzalne. Zaradi zanimanja za kolektivno psiho posameznikov ima Knific zelo zadržan odnos do tega, da bi svoje filme oklical za umetniške, čeprav lahko v njih prepoznavamo lastnosti filma, ki zadovoljuje tudi zahtevne filmofile. Sumi namreč v deklarativno namero režiserjev, da delajo umetniške filme per se, ker umetniškost ne more biti izgovor za formalno in žanrsko slabo realizacijo filmskih projektov. Knific je prepričan, da se umetniškost ali neumetniškost filmov pokaže šele, ko je film končan, in ne more biti kriterij v samem delovnem procesu, ko so mnogo pomembnejši razmisleki o poziciji kamere, montaži ali glasbi.

Deluje tudi v polju sodobne vizualne umetnosti, kjer se že od študija na Akademiji za likovno umetnost ukvarja z dekonstrukcijo filmskega jezika in z oživljanjem fotografske podobe. Razstavljal je v Moderni galeriji in v odmevnih centrih za sodobno umetnost, kot sta italijanska Villa Manin (2005) ali britanski Modern Art Oxford (2005). Na zadnji samostojni razstavi v Mali galeriji Moderne galerije leta 2006 z naslovom Slow-motion (Upočasnjeno gibanje) je razstavil štiri foto-izseke iz filma, ki so bili na videz identični, čeprav so predstavljali štiri zaporedne filmske sličice. Z razstavo je ustavil čas in prikazal nezmožnost očesa, da zaznava realnost filmske podobe, ki se kaže kot iluzija. Enako lahko rečemo tudi za nezmožnost, da bi dojeli realnost stvarnega življenja, v katero ne moremo ujeti časa. Podobno "istočasnost" je Knific sestavil v fotografskem projektu 43/231 ext.day (Margate) iz leta 2005, ki je bil nazadnje razstavljen lani na skupinski razstavi v Mali galeriji. Za osnovo je spet vzel zamrznjen filmski kader, v katerega je umestil scenarij z oštevilčenimi lokacijami ter s posameznimi dialogi iz filmov in literature. V statično podobe je vnesel dimenzijo časa in imaginarnih prostorov. Celotno serijo teh pripovednih fotografij je poimenoval Storyboards (Zgodborisi).

Do postopnega odmika iz posvečenih galerijskih prostorov v kinodvorane je Miho Knifica pripeljala želja po komunikaciji s širšim občinstvom in želja po dialoški konstrukciji umetniškega dela. Galerijski prostori so namreč za nestrokovno publiko v mnogih primerih še vedno strašni prostori ritualne tišine in nerazumevanja. Delo kiparja pa je za režiserja vse preveč intimno in egocentrično dejanje, saj uživa v komunikaciji s filmsko ekipo.

Če je bila Noč še zaznamovana s študijem filma, se bodo konture Knifičevega lastnega filmskega jezika izraziteje pokazale v treh projektih Vztrajanje, Svoboda in Izgubljeno poletje, ki so trenutno v postprodukciji in bodo prikazani na velikih platnih v naslednjih treh letih. Pričakujemo lahko žanrsko jasne in psihološko zahtevne filme, ki bodo namenjeni širšemu občinstvu. Vztrajanje bo mozaični film, sestavljen iz petnajstih majhnih zgodb, ki med seboj ne bodo povezane narativno, temveč z motivi. Svoboda bo film o prebivalcih umobolnice tik pred začetkom druge svetovne vojne, polna neskladnih in antikatarzičnih situacij, Izgubljeno poletje pa "jugonostalgičen" film o počitnicah.