V idealnih razmerah posega po večjih platnih, a cene slikarskih materialov tudi danes omejujejo prosto razpolaganje s formati. Sicer je realistično figuralno upodabljanje pri sodobnih umetnikih precejšnja redkost, a pri Urši Vidic je najbolj razpoznavna ravno njena odlična risarska tehnika in neverjetna sposobnost slikarske mimetike. Toda že v tekstu ob razstavi Beyoned v tržaškem Camere Chiare je Michele Drašček zapisal, da pri umetnici pravzaprav ne moremo govoriti o figurativnem slikarstvu, čeprav upodablja človeško telo, "ker se telo razteza, podaljšuje in izginja. Detajli na slikah se razkrajajo, dokler se ne združijo v en sam nanos monokromne barve". Pri slikarskem postopku je umetnica uporabljala fotografije lastnega telesa, ki jih je prenašala na platno in jih preoblikovala v gmote, ki ne govorijo več zgodbe o nekem konkretnem telesu.

Urša Vidic je s samostojno razstavo slik z naslovom X Tension (skovanka iz angleških besed napetost in raztezanje) v Galeriji Alkatraz leta 2008 odprla 9. queer in feministični festival Rdeče Zore. Organizatorice festivala so jo umestile v program predvsem zato, ker so njene slike čutne in senzibilne, a na njih ne moremo definirati nobene spolne identifikacije, saj so slike nasičene z blagimi rožnatimi in vijoličnimi pastelnimi toni, ki se izogibajo konkretni spolni diferenciaciji. V mehko telesno tkivo so pogreznjeni krčeviti prsti in dlani, ki ravno tako presegajo biološki spol. Umetnica je ob razstavi izrekla svojo namero, "da med telesi različnih spolov ne bi več obstajale razlike, da bi lahko prestopili meje realnih bioloških in socialnih determiniranosti in se spojili v nekaj novega, nam za zdaj tujega..." Njene slike bi rada umestila v pogojno imenovani "mehki feminizem", ki ima silen potencial, čeprav se izraža z zelo blagimi sredstvi. Njena dela je Ana Grobler uvrstila tudi v izbor slovenske feministične sodobne umetnosti.

Čeprav Uršo Vidic poznamo predvsem kot slikarko, je v zadnji samostojni razstavi Melodije upanja v Galeriji Ganes Pratt uporabila tudi nekatere druge medije. Na razstavi je tematizirala antični zgodbi Prometeja in Pandore, poleg tega pa je interpretirala tudi umetniško delo Pietra Brueghla starejšega. Pandoro, z gibalnim plesnim videom Leje Jurišić, je ujela v videoinstalacijo, ki spominja na skrinjico, iz katere je Pandora v svet spustila bolezni, tegobe, žalosti in sovraštvo. V seriji kolažov iz pleksi stekla z naslovom Nepovratno pa je posegla v delo Pietra Brueghla starejšega, kjer je izbrisala vse človeške figure in v renesančno pokrajino vnesla sebe, da bi preverila, če se sodobni umetnik lahko identificira z delom starih mojstrov. Že naslov nam pove, da njeni odgovori niso bili najbolj optimistični.

Umetnica je posegla po različnih medijih, ki se oddaljujejo od slikarstva in risbe, tudi na zadnji samostojni razstavi z naslovom Flowers are Inherently Disgusting (Cvetlice so po naravi gnusne), ki je nastala v umetniškem tandemu z Meto Grgurevič.

Naslov razstave sta povzeli po izjavi Slavoja Žižka iz odlomka filma z naslovom Sprevrženčev vodnik po filmu. Filmi (Ingmarja Bergmana, Marilyn Monroe in drugih) so bili tudi sicer rdeča nit njune prostorske postavitve s kinetičnimi objekti, risbami, svetlobnimi in videoinstalacijami. Tudi to razstavo sta zaznamovala izmikanje dobesednih pomenov in "mehki feminizem", ki je za navidezno romantično poetiko, domačinskim okoljem in lahkotno pop kulturo skrival ostro kritiko potrošniške družbe, ki ni prerasla dihotomije med spoli in lažne svobodne izbire.