Kljub tesnemu sodelovanju vsak zase nadaljujeta s slikarskim delom, ki se med seboj dopolnjuje do te mere, da skoraj ne opazimo razlike med obema avtorjema, kadar so njuna dela razstavljena skupaj. Pa vendar so dela Mateje Rojc mnogo bolj minimalistična, mestoma spominjajo na vizualno poezijo, mestoma na konstruktiviste ali suprematiste, čeprav ne gre za dobesedno prenašanje avantgard, temveč za vprašanje smiselne redukcije slikarskih elementov. Slike Simona Hudolina so bolj ekspresivne, občasno upodabljajo like iz pripovedk in so na splošno bolj nagnjene k izražanju malih bizarnih zgodbic in asociacij. Njuna skupna nit je odnos do slikarstva, ki ni niti resen niti šaljiv, predvsem pa ne spada nikamor. Ne moremo ga označiti za "trash" estetiko, ker vsekakor ne podlega urbanim trendom, niti ni ilustrativen, ker ne podlega zgodbi. Najlažje bi ju oklicali za "premoderna", čeprav sta mlajša od generacije premodernih umetnikov, kot so Oliver Marčeta, Gregor Mastnak ali Vladimir Leben.

Že v enem od prvih skupnih projektov se je pokazala njuna afiniteta do čudaških pripovedi. Delo z naslovom Mangart je fotografija, ki trenutno visi v Moderni galeriji. Avtorja sta jo leta 2004 ukradla na železniški postaji v Škofji Loki, kjer se zanjo že leta ni nihče zmenil. Curljanje po sredini počenega stekla, v katerega je bila fotografija uokvirjena, je z leti preroško zarisalo brazdo naravne katastrofe, ki se je kasneje zgodila v Logu pod Mangartom. Za krajo sta bila avtorja kazensko ovadena in sta morala opravljati družbeno koristno delo na taborih Zveze društev za cerebralno paralizo, kar razumeta kot nagrado za dejanje. Namen njune geste seveda ni bil prisvajanje tuje lastnine, pač pa opozorilo, da v tehnološkem in pravnem redu ne moremo obvladati sil narave in da racionalna razlaga ni edina možna.

Small but Dangers vedno iščeta tretjo možnost. Že samo ime tandema, ki je zapisano v nepravilni angleščini, izraža določeno igrivo distanco do postopkov dela. Verjetno sta edina slovenska VJ-performerja, ki pri nastopih uporabljata docela analogne projektorje in grafoskope. Njuni postopki dela niso le slikarski, temveč tudi animirani. Na grafoskop poleg prosojnih in drugih predmetov postavljata organske elemente, na primer rastline in insekte. Poleg tega je za njun nastop značilna močna performativna prezenca, igrivost, ki jo spremlja ostra koncentracija in odprt neposredni eksperiment. Od gledaliških in avdiovizualnih analognih projekcij in performansov sta prešla tudi na galerijske postavitve, kjer sta se odločila za prezentacijo projekcij v fotografskem mediju. Na razstavo finalistov za nagrado skupine OHO leta 2008 sta vključila serijo fotografij, ki so na raznolikih podlagah upodabljale grafoskopsko projekcijo. Motive za podlage sta izbirala v osebnih in javnih zgodbah iz njunega neposrednega okolju v Cerknem, kjer prebivata in delata. Sta tudi med redkimi mladimi umetniki, ki ne živijo v večjih urbanih središčih, kar v njuno delo nedvomno prinaša nekatere nove vsebine in drugačno videnje stvari.