Pri nas je tovrstno umetniško prakso najbolj celostno predstavljala Galerija Kapelica, kjer so med drugimi razstavljali nekateri vodilni mednarodni umetniki s tega področja, kot sta na primer Marta de Menezes, ki je metuljem spremenila simetrijo vzorcev na krilih, ali Eduardo Kac, ki je albino zajčici vbrizgal gen meduze, ki pod določenimi svetlobnimi pogoji sveti zeleno. V okviru umetniškega polja se z vprašanji biologije ukvarja tudi mlada znanstvenica Špela Petrič, ki trenutno končuje doktorat iz biokemije.

Preden se je usidrala v polju novomedijske umetnosti, je iskala ustrezno umetniško formo tudi v gledališču in poeziji. Leta 2005 je izdala hudomušno pesniško zbirko Tlačenke in narastki. Kasneje pa se je udeležila Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti in sodelovala z Gledališčem Glej. V umetnosti je prepoznala tisto svobodo, ki jo nujno potrebuje tudi za delo znotraj znanosti. Seveda bo nadaljevala svojo znanstveno dejavnost, a ta je na žalost v praksi pogosto brez ustrezne refleksije in odprtosti, predvsem pri nekaterih etičnih vprašanjih. Prav tako se tudi pri umetnikih pogosto srečamo z naivnim razumevanjem etičnih vprašanj v znanosti, zato postaja Petričeva vedno bolj neprecenljiva svetovalka različnim novomedijskim umetnikom, ker je dobra poznavalka obeh polj. Znanost ji omogoča metodologijo, vendar se pri tem zaveda, da se mora za poglobljeno delo v polu umetnosti seznaniti tudi z umetnostno zgodovino in metodologijo, ki upošteva celotni spekter vizualne umetnosti, ne le novih medijev. Umetnost za Petričevo ni področje zanimanja, temveč področje izražanja, ki ga vodi radovednost in povzroča nepredvidljiva dognanja.

Umetnost igra pomembno vlogo pri kompleksnem predstavljanju znanstvenih dognanj, ki jih mediji pogosto interpretirajo napačno in jih banalizirajo. Njenemu mnenju se pridružuje tudi Stephen Willson, ki je v enem od esejev govoril o kulturnem pomenu znanstvenega raziskovanja in tehnološkega razvoja. V projektu, ki ga Petričeva trenutno razvija za Galerijo Kapelica, bodo predstavljeni problematični družbeni aspekti genetskega testiranja, predvsem vprašanje spreminjajočega se razumevanja človeške identitete. Večina javnosti ni seznanjena z dejstvom, da je genetsko testiranje zelo dostopno v komercialnih laboratorijih, kamor lahko pošljemo vzorec. Ena od njihovih ciljnih publik so tudi bralci ženskih revij, ker naj bi jim genetsko testiranje diagnosticiralo shujševalno dieto. Nekateri pa se testirajo za bolj resne bolezni, kar pri nas z zakonodajo ni dovoljeno. Projekt bo najverjetneje zasnovala v obliki performansa in predavanja, v katerega bo vključila tudi osebno zgodbo. Petričeva ni zagovornica rigorozne etike, a verjame, da moramo znanstvene postopke reflektirati, da ne uidejo iz družbenega nadzora, da ljudje niso pasivno in naivno vdani v znanost, temveč da jo razumejo, o njej berejo in jo spremljajo v umetnosti.