Knjižna ali fanzin ska izdaja že lep čas ni več edino mesto za strip. Popolnoma domače se počuti tudi v galerijskih postavitvah, javnih instalacijah, pogosto pa se iz njega raz vije gibljiva slika. Striparsko produkcijo že dve desetletji vztrajno spodbuja za ložniška organizacija Strip Core, pri ka teri izhaja revija Stripburger. Ob pre gledu njihove produkcije v zadnjih le tih skoraj povsod zasledimo tudi stripe Mateja Lavrenčiča. Vključen je v večino stripovskih kolaborativnih projektov, ki jih v zadnjem desetletju koncipira Strip Core. Med drugim je so deloval pri projektu Stripble (prenosni večnamenski namizni stripovski fabulator v živo), pri aktualizaciji panjskih končnic z naslovom Sekira v medu, redno sodeluje pri festivalu Svetlobna gverila, sodeloval je tudi na zadnjem Mednarodnem grafičnem bienalu v okviru projekta Pozdravi iz Striponije z animiranim filmom Obiščite Romunijo v letu ekologije 2009. Njegov prvi samostojni stripovski album z naslovom Male črne skrbi iz leta 2005 je izšel pri istem založniku kot četrti album v zbirki Republika Strip.

Pri stripovski risbi Mateja Lavren čiča prepoznamo enostavne živalske like, enobarvne črne in bele ploskve ter preproste naracije, katerih glavni ele ment je nemoralistična družbena kri tika s kančkom humorja, ki ni niti nu jen niti prevladujoč. Črnina v stripu ni sama sebi namen, ne ustreza le av torjevi zahtevi po minimalizmu, am pak pogosto nosi v sebi tudi simbolni pomen. V albumu Male črne skrbi opi sujejo na primer prigode dveh mačjih prijateljev, Tačka in Pušija, ki na 68 straneh odigrata absurdno zgodbo o sodobnem načinu življenja, o stresu, preobremenjenosti in strahovih. Zgod ba je primerna za mlajše bralce, pred vsem pa za stare zagrenjence. Podobno fabulo z minimalnim tekstom, kjer pre vladuje spretno kadriranje stripovskih sekvenc, je natisnil v posebni izdaji Stripburgerja z naslovom Ču ču čaki, ki naj bi se brala na vlaku. Tematiziral je čakanje in nesmiselno brezglavo na glico, ki nas spremlja vsak dan, ne da bi se ustavili in se srečali s samim seboj kot »muha v pajkovi mreži«.

Čeprav Lavrenčiča poznamo v glav nem kot striparja, pa pri njem v za dnjem času vedno bolj prevladuje ani macija. Za prvi animirani film Dušan je že leta 2002 na 2. Bienalu slovenske animacije v Izoli prejel priznanje za najboljši debitantski film in priznanje za drugo mesto med animiranimi filmi na VII. Festivalu neodvisnega filma in videa Slovenije. Dušan je zgodba o superjunaku in njegovih podvigih, iz katerih se zbudi v realnost in ugotovi, da je zamudil na delo. Pri tej animaciji je uporabljal stilizirano grafiko, ki spominja na stare računalniške igre, pa tudi v kasnejših delih še vedno pre vladujejo oglati in okorni liki, vendar je animacija vedno bolj izpopolnjena. Zadnjih nekaj let redno sodeluje tudi pri Mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka, za katerega pripravi uvodno špico, ki se vrti pred vsa kim predvajanjem. Od računalniške animacije je v zadnjem času prešel tudi na takoimenovano stop motion animacijo. Prvi tovrstni eksperiment je bil animirani film Bluebear, mednarodno najbolj uspešen pa Patty, kratki film v perverzijah, ki ga je naredil skupaj z Romanom Ražmanom za kabaret Patty Diphusa.