Izraz je bil prvič uporabljen kot negativna oznaka za poezijo, ki teži "nazaj" k rimi in metriki. Podoben skepticizem spremlja tudi prizadevanja likovnih umetnikov, ki težijo k uporabi formalnega likovnega jezika, k tematiziranju materialnosti dela, k svetlobi, prosojnosti in drugim estetskim vizualnim učinkom, saj se na videz obračajo nazaj v oživljanje modernističnih tendenc, ki ukinjajo pripovedno vrednost likovnega dela in iščejo "čisti" likovni jezik. A umetniki, kot je Polona Demšar, niso zazrti v preteklost, temveč je njihovo delo odgovor na vulgarno vizualno govorico v medijskih slikah in v drugih javnih prostorih. Iščejo vizualno pomiritev, estetsko blažilno sredstvo za grdoto. A njihova dela niso eskapistična iztrgana iz sveta, ampak vključujejo tudi delež konceptualne tradicije, vendar ta še zdaleč ni prevladujoč. Umetničina dela torej niso idealizirane podobe, ampak estetske alternative.

Na prvi pogled bi se lahko zdel umetničin odnos do rokodelstva in fizičnega stika s kipom ali fotografijo kot neka romantična pozicija umetnice, ki išče avro likovnega dela. Čeprav tega ne bi mogli povsem zanikati, saj si umetnica prizadeva za tovrstni estetski učinek, je pravi razlog za to mnogo bolj pragmatičen. Ob študiju kiparstva na likovni akademiji se je soočila z nelojalnim, nizkotnim, nepoštenim odnosom do ženskih kipark in njihove fizične sposobnosti. Razpoloženje na akademiji jo je torej pripeljalo do odločitve, da bo vsa dela izvedla popolnoma samostojno, od ideje do končne izvedbe, brez pomoči "močnejših" ali obrtnikov. Vendar to še ne pomeni, da so vsa njena dela manjših formatov. Ta zavezanost jo je pripeljala do pomembnih prvin v njenih delih: od vsebinske nagnjenosti k feminističnim tematikam in poudarjanja lastnega rokodelskega dela do poznavanja in raziskovanja tehnoloških rešitev. Postopka izdelave objektov za prostorske postavitve načeloma ne določi taktično vnaprej, temveč se njihova vsebina razkrije s samim postopkom njenega dela. Pri razstavi v Tobačnem muzeju, kjer je steno prekrila z valjanimi glinenimi cigarami, je najprej prevzela obrtniško gesto cigararic, iz katere je postopoma razvila postavitev, ki govori o socialni vlogi kajenja in solidarnosti z mezdnimi delavkami.

Za kipe in prostorske postavitve uporablja pestro mešanico "revnih" materialov, najdenih in recikliranih predmetov, materialov, kot so les, prodniki, glina. Kadar za neko zamisel nima materiala v ateljeju, ga pogosto zamenja z drugim materialom, kar pomembno vpliva tudi na spreminjanje intence nekega kipa. Najbolj odločilno je na njeno delo vplivalo steklo, ki ga je raziskovala na magisteriju na likovni akademiji v Ljubljani na smeri unikatnega oblikovanja stekla. Steklo, ki ga tali in obdeluje sama, jo je zanimalo predvsem zaradi učinkov svetlobe, v njem pa je našla tudi možnost za združevanje z analogno fotografijo v kompleksni tehniki prenosa črno-bele fotografije na steklo.

Čeprav umetnica ne govori neposredno o solidarnosti, se v njenem delu kot pomembno pogosto razkrije etično izhodišče. Trenutno na povabilo Mestne občine Ljubljana pripravlja maketo za spomenik pogumnim ženskam, ki so se leta 1943 po aretaciji njihovih mož uprle okupatorju. V steklu je upodobila dvanajst za njeno življenje pomembnih pogumnih žensk, med katerimi so tudi romska prijateljica in soseda kmetica. Ženski intimni zgodovini se je posvetila tudi v prosojni postavitvi iz pleksistekla z naslovom Dedinje na Ljubljanskem gradu v Kazamatah leta 2008.