Povezovanje med dvema področjema umetniške produkcije nam ne more biti tuje, saj so se podobne kolaboracije, predvsem s kiparji ali videasti v vlogi scenografov, sporadično dogajale že od 70. let prejšnjega stoletja, stičišče med njima pa se je zgostilo v 90. letih. V zadnjem desetletju so tovrstna sodelovanja nekoliko zamrla, zato je delo Ane Čigon toliko bolj dobrodošlo. Za razliko od nekaterih predhodnih videastov, ki so postavili temelje žanra plesnega videa pri nas, umetnica ni le zunanja opazovalka, temveč se tudi sama preizkuša v gibalni umetnosti. Od leta 2006 do danes je bila udeležena v mnogih plesnih delavnicah, na primer v Plesnem studiu Intakt pod vodstvom koreografov, kot sta Igor Sviderski in Nataša Tovirac, na AGRFT pa je v sklopu podiplomskega študija na ALUO obiskovala ure umetnosti giba pod vodstvom Tanje Zgonc. Med delavnicami so nastala mnoga videodela, na primer Gilda: Od ljubezni do smrti v sklopu plesne predstave koreografinje Nataše Tovirac, in video Brezčasje, v katerih poskuša v video prevesti telesne senzacije, gibanje, ples, ritem.

Nagrado skupine OHO je prejela za video delo Odkritje onstran prosojnosti, ki tako vsebinsko kot formalno dokaj odstopa od njene siceršnje prakse. Video je dokumentarni posnetek razstave Marka Tuška v okviru projekta Likovni kritiki izbirajo v Cankarjevem domu, kjer so organizatorji nekega drugega dogodka popolnoma neobčutljivo posegli v območje razstavljene slike. Govori torej o šibkem odnosu splošne javnosti do likovne umetnosti, izraža pa tudi solidarnost z avtorjem.

V času študija na ALUO je Ana Čigon uporabljala videotehnike še dokaj dobesedno in ploskovno, v čemer lahko prepoznamo usedline slikarskega treninga. Pri zadnjih videih, kot je na primer One more kick, ali pri večmedijskem projektu Drage dame, hvala, pa že pokaže konceptualno premišljen pristop in poglobljen odnos do medijskega materiala. Skoraj nepogrešljiv element številnih umetničinih del je tudi kanček humorja, ki ga zaznamo v videu One more kick, kjer se igra s formatom televizijskega ekrana. Z neumornim zaletavanjem in pritiskanjem na steno počasi premika videoizsek po ekranu, pri čemer se izpiše besedilo "poskušam doseči srečo". Plesni performans Drage dame, hvala je Ana Čigon posvetila trem slovenskim ženskim umetnicam Zofki Kveder, Ivani Kobilci in Almi Karlin. Koreografijo je razvila na AGRFT, kjer jo je tudi prvič predstavila, ponovno uprizoritev pa lahko pričakujemo septembra v galeriji Kapelica. Spremljali sta jo dve videoprojekciji: en video je prikazoval odlomke iz življenj treh umetnic, druga projekcija pa je bila povezana s kamero, ki je bila postavljena pred umetničin obraz in sta jo zasnovala Nika Autor in Miha Ciglar. Umetnica je s plesom izrazila solidarnost do umetnic in razumevanje velikih premikov, ki so jih te ženske napravile za prihodnje rodove. Subtilno tematizira vlogo ženske tudi v nekaterih drugih delih, na primer v videu Nezlomljiva, kjer z lahkoto lomi drevesne vejice, dokler ne pride do tiste, ki je ne more zlomiti. Tovrstni igrivi, zbadljivi in sarkastični dovtipi so za umetnico pomembnejši od razkrivanja "velikih tem", saj imajo pogosto ravno na videz nepomembni detajli večji učinek na naše življenje.

Ženski tematiki je posvetila tudi serijo slik, ki jo trenutno pripravlja za razstavo v galeriji Račka v Celju. Skladno z razstavnim prostorom so slike povezane z erotično tematiko, nekatere pa hkrati tudi z interpretacijo slik znanih modernističnih avtorjev.