Rezultati te dejavnosti, ki jo imenujejo relacijska estetika ali družbeno angažirana umetnost, pa večinoma niso likovni predmeti (kipi, slike), temveč bolj krhke in razpršene likovne forme. Umetniki dajejo prednost procesu dela pred končnim rezultatom, ta proces pa zabeležijo v različnih oblikah dokumentacije: s fotografijami, videom, zvočnimi posnetki, z drobnimi zapisi, umetniškimi knjigami, skicirkami, drobnimi risbami ali celo z objekti, ki so nastali v delavnicah s pripadniki marginalnih skupin, pogosta pa je tudi prilagoditev različnih najdenih predmetov.
Umetniki ne govorijo več o delu, ciklu ali seriji, temveč o projektu, ki poteka tudi več let in temelji na sociološki, antropološki ali psihološki raziskavi. Postavitev zbranih dokumentacij v galerijske prostore naj bi gradivo odtujila od primarnega konteksta in s tem laže nagovorila širšo javnost. Takšne prakse seveda zbujajo mnogo dvomov, saj umetnik s tem ne postane le posrednik neke ideje, temveč sočasno utemeljuje tudi svoje mesto v umetnostnem sistemu. Vrednotenje teh del, s katerimi se pri nas ukvarjata tako srednja kot predvsem mlajša generacija umetnikov, je problematično tudi zato, ker se zdi literarizacija ideje bolj pomembna od formalnega likovnega jezika.
Vse to, kar je bržčas večini bralcev že dobro znano, smo povedali, da bi laže umestili delo mlade umetnice Maje Hodošček, ki trenutno razstavlja projekt Landscape v Likovnem salonu v Celju. Razstava vsebuje dokumentarna videodela, fotografije in zvočne zapise. Že med študijem likovne pedagogike v Mariboru umetnice ni zanimala izdelava zaključenih likovnih objektov (slik, kipov), pač pa je bilo zanjo najbolj odločilno odkritje videa in fotografije, s katerima je lahko pripovedovala zgodbe, ki so jo zanimale. Tako pri teh dveh medijih kot pri tako imenovani knjigi umetnika, pa tudi v zvočnih posnetkih in skicah, je našla tisto prožnost, ki po njenem mnenju ustreza času, ki ga določajo stalna spremenljivost, nedoločenost in povezovanje. Kljub temu teh medijev ne uporablja eksperimentalno, temveč izključno dokumentarno.
Pri likovni obdelavi videogradiva za galerijsko postavitev v Likovnem salonu Celje Maja Hodošček ne uporablja kompleksnega videojezika, temveč gre bolj za redukcijsko estetiko, za prečiščevanje gradiva, saj išče tisto jedro dokumentacijskih posnetkov, ki bi čim bolj učinkovito in neposredno seželo čustveni svet drobnih, a ganljivih zgodb. Pred postavitvijo v Likovnem salonu Celje se je umetnica večinoma ukvarjala s kritiko potrošniške družbe, predvsem v obliki kratkih videodel, kot je na primer Instant Happiness. Na posnetku ulice z reklamnimi plakati je zamenjala vsebino reklame s kritiko proizvodnje želja, ki vladajo potrošnikovemu čustvenemu in miselnemu svetu.
