Ali si človek prostovoljno izbere vlogo avtoritarnega krotilca zveri ali pa ga je v to pahnila neizogibna življenjska situacija? Na to vprašanje ne le, da ne moremo, temveč niti ne smemo odgovoriti, saj bi bili zelo svetohlinski, če bi si ob takem primeru prisvajali vlogo nedolžnega sodnika.

Avtor fotoeseja Jaka Babnik se zaveda, da se pri snemanju omenjene serije ni soočil le z žalostno zgodbo tropa psov, ampak z vprašanjem razmerij moči in s povsem političnim vprašanjem razmerij med bogato Evropo in revnim Balkanom evropskim Drugim. Preden bi "slovenceljski borec" proti mučenju živali s prstom pokazal na nemoralnega avtorja in Balkance, se mora vprašati, kdo je tu pravzaprav pes? V pasjih dreserjih lahko prej kot kogar koli drugega prepoznamo sebe, ko kupujemo ekološko pridelane izdelke za pet evrov in pol in vzdržujemo ekonomski sistem, ki je iz Balkancev napravil evropske pse. Preplet družbenih soodvisnosti te vrste prepoznava Babnik na eni strani zaradi lastne afinitete do Balkana, ki se ne uklanja fašizmu puritanske Evrope, na drugi strani pa mu tovrsten pogled omogočajo tudi orodja, ki jih je pridobil ob študiju sociologije na Filozofski fakulteti. S fotografskega vidika opisano etično vprašanje problematizira z načinom formalne predstavitve serije. Nobena izmed fotografij namreč ne inkriminira pasjih goničev. Fotografijo pasjega ringa je avtor na primer pomanjšal do nerazpoznavnosti obrazov, a njihov psihološki portret se jasno zrcali v pasjih očeh.

Druga zgodba o avtorju, ki je prav tako povezana z njegovim odnosom do urbanega okolja, pa se je začela že mnogo prej, leta 1991, ko je prvič stopil na rolko. Za pripadnike te subkulture je značilen prav poseben pogled na arhitekturo in urbano pokrajino, ki zazna vsako spremembo betonske površine. Za Babnika posamezni deli betonskega okolja niso le preplet simetrij in mrežnic, ampak imajo tudi določen zvok in lastno zgodovino "uporabe". S prijateljem fotografom Sergejem Vutućem sta leta 2007, ko sta oba že posnela obsežne fotografske serije urbanih pokrajin, spodbudila projekt z naslovom Art of Asfalt, ki je povezal različne umetnike s področja nekdanje Jugoslavije. V sklopu projekta so organizirali štiri razstave v zagrebškem Studentskom centru, na Korčuli, v Hiši kulture v Pivki in v Skateboard muzeju v Stuttgartu. Minulo leto pa je ista skupina ustvarjalcev zasnovala tudi razstavo Opušteno v Tuzli in na Motovunskem filmskem festivalu.

Babnik avtorske projekte dela skoraj izključno v črno-beli tehniki in povečini na večje negative. Občutljiv je za fotografsko tehniko, velikost formata fotografije in za predstavitveni način, a vedno jih podreja pripovedni vlogi fotografije. Poleg avtorskega dela občasno portretira tudi protagoniste s slovenske glasbene scene, fotografiral je nekaj knjižnih in revijalnih naslovnic, a se s fotografijo ne želi preživljati, temveč teži k ustvarjanju kar se da neodvisnih projektov. Sicer pa deluje v lutkovnem gledališču Jože Pengov v Dravljah v Ljubljani.