Pri njenih kinetičnih objektih oziroma mehaničnih napravah naletimo na zelo kompleksen preplet med mehaniko in sociologijo, ki druga drugo nadgrajujeta, čeprav umetnica poudarja, da mora biti tehnološki vidik vedno podrejen vsebini. Umetnica svoje kinetične naprave gradi z namenom, da pokaže gibalne lastnosti družbenega organizma ali psihološkega stanja posameznika, saj statično slikarstvo in drugi statični mediji ne zmorejo predstaviti kompleksnosti družbenih premen.
S stroji, ki so izrazito agresivni, nevarni in eksplozivni, ne želi izraziti svoje fascinacije nad mehansko močjo, temveč v prenesenem pomenu govori o nasilju, arbitrarnosti in neusmiljenem diktatu družbenih struktur na čelu s patriarhalnimi vrednotami. Motivacija za "slikanje" družbenih sistemov ne izhaja zgolj iz splošnega stanja družbe, temveč tudi iz zelo osebne izkušnje odraščanja v muslimanski družini, ki je zaznamovalo njeno zanimanje za identiteto in emancipacijo od vnaprej določenih pomenov. Hkrati pa se na ravni pripovednosti igra tudi z nekaterimi mitološkimi zgodbami, ki iz te tradicije izhajajo, kar smo lahko videli že pri prvih strojih Dogma iz let 2004 in 2005, iz katerih je kasneje razvila mehanizem Skener.
Za izgradnjo in konceptualizacijo kinetičnih objektov umetnica potrebuje približno dve leti. Najbolj brezhibna že zaključena mehanizma, Skener in Sekalce, delujeta po principu izrisovanja slike z gibanjem na podlagi tribarvnih LED-diod, ki so programirane za zarisovanje podobe z vertikalnim (Skener) ali cikličnim (Sekalce) gibanjem. Vsaka naprava vsebuje precej mračnjaško psihoanalitično izkušnjo. Gibalna naprava, ki zariše neoprijemljivo sliko v prostoru in času, pa omogoča, da podoba ustreza psihološkem stanju, ki je fantazmatski, minljiv in neulovljiv. Ko sprožimo napravo Skener, se v njej za kratek trenutek z vertikalnim gibanjem zariše podoba zemeljske luknje, ki je prepletena s koreninami. V tem delu umetnica govori o posameznikovi prepletenosti s družinskimi in družbenimi koreninami. Sekalce pa spominja na urino nihalo, ki s krožnim gibanjem prikazuje podobo brane, ki orje umetničin goli hrbet. Navdih tega dela je bila Kafkova črtica V kazenski koloniji.
Trenutno umetnica razvija dva kompleksna mehanizma, Dvolično ogledalo in "ognjeno sliko", ki bosta še poglobila dve prevladujoči temi njenega dela: vprašanje identitete in vprašanje predstavljanja te s podobo oziroma s sliko. Dvolično ogledalo je sestavljeno tako, da v njem vidimo svojo podobo samo iz razdalje, če pa se ogledalu približamo, podoba fantomsko izgine. Govori torej o razdvojenosti posameznika, ki je sposoben samega sebe analizirati le z distance. Del tega mehanizma bo tudi naglavna maska iz ogledala, pri kateri Sanela Jahić izhaja iz Groysove ideje o "samomoru" posameznika, ki postane le skupek družbenih norm in izgubi lastne partikularne značilnosti.
Pri "ognjeni sliki" želi narediti sliko, s katero bo preverjala pomen svetlobe pri ustvarjanju iluzije. Trenutno se še ukvarja s tehnološko izvedbo objekta: s kontrolo plamena, z različnimi gorivi, plini, olji in negorljivimi polikarbonati. Izkoristila bo lastnost elementa ognja, ki pri opazovalcu zbuja hipnotično stanje, ki je izredno živ v primerjavi z drugimi elementi, hkrati pa je tudi rušilen in uničevalen. Pri napravi bo, tako kot pri drugih, tematizirala univerzalne teme, kot so ljubezen, maščevanje, jeza, in ne le tem, ki se tičejo sodobnosti.