Umetnica je pritegnila širšo pozornost javnosti predvsem lani v izboru za pregled slovenske feministične umetnosti Ženske prihajajo! v okviru festivala Mesto žensk. Predstavila se je z videoperformansom Woman Beauty Power Less/Ženska lepota (ne) močna, ki ga je lani spomladi izvedla na Čopovi ulici. Po sredini ulice je odločno korakala s črno škatlo, v kateri je tiktakala bomba. Reakcije mimoidočih, ki je niso opazili ali pa so jo dojemali kot objekt lepote in ne objekt grožnje (»Glej! Ima bombo!« »Ona je bomba!«), so potrdile njeno domnevo, da ima ženska v javnem prostoru zgolj vlogo dekoracije, ki jo izkoriščajo mediji, nima pa nikakršne politične moči. V tem delu prepoznamo temo, ki v podtonih vedno spremlja umetničino delo. Ženske vloge v družbi ne idealizira, prav tako ne išče neke »naravne« izvorne ženske vloge, temveč žensko, ki se v celoti zaveda odnosa do svoje družbene vloge.

Za umetničino delo je bila prelomna njena vrnitev s študija v Ljubljano, ko prekine z omejevanjem na studijsko delo, čeprav prostor na Križevniški ulici še vedno ostaja njena izhodiščna točka. Fotografija vedno bolj postaja del nekega družbenega procesa in svoj pogled usmerja v različne poglede na družbo, urbane prostore in predmestja. Ena izmed tovrstnih zgodb je fotografski kolaž Fužine, v katerem beleži zgodbe preprostih ljudi, ki živijo v stanovanjskem bloku na Preglovem trgu 10. Pri bloku, ki je bil zgrajen leta 1985 za mlade družine iz bivše Jugoslavije, so jo zanimale spremembe družbenih odnosov med sosedi, ki jih je nekoč povezovalo prijateljstvo, obiski in otroška igra, po letu 1991 pa sta se vedno bolj poglabljala odtujenost in umik v zasebnost. Sosedom je poslala pisma in jim napovedala, da bo od 8. februarja 2008 v njihovo zasebnost vstopila s fotografsko kamero; od 139 stanovanj je posnela 30 stanovanj in 55 ljudi. S tem poskusom si je prizadevala vnovič povezati vezi, ki so jih razdrle ekonomske in politične spremembe. Iz fotografij je sestavila kolaž, ki ga prikazuje skupaj s fotografijo zunanjščine stanovanjskega bloka, razstavila pa ga je v vhodu v stanovanjski blok.

Med njenimi fotografskimi deli pa je bržčas najbolj zrela in celostna serija situAKTcija iz leta 2007, ki je nastajala med magistrskim študijem za kukalom stanovanj njenih prijateljic, s katerimi je preživela po en dan. Črno-bele fotografije, ki jih je razstavljala tudi v KUD France Prešeren, so slikane večplastno z daljšo ekspozicijo. Predstavlja nevidne, skrite momente žensk v njihovem domačem okolju in njihove vsakodnevne rutine, ki se jih komaj zavedajo.

Čeprav umetnica načeloma vedno izhaja iz fotografskega pogleda in tudi video razume kot podaljšek fotografije, v zadnjih projektih vedno bolj širi uporabo različnih medijev. Nadaljuje pa s prevlado pogleda skozi kukalo v osebne zgodbe, ki so posledica neke širše družbenopolitične dinamike. Iz fotografske serije Spodnjice Belo, v kateri je slikala ženske z različnimi tipi spodnjic, je predstavila, kako se praksa razlikuje od velikih belih bombažnih spodnjic, ki so zdravstveno najbolj priporočljive. Medijski pritiski in ideali namreč narekujejo drugačne norme: umetne materiale, barvne tekstilije, nizke pasove, ki naj bi spodbujale seksualno dopadljivost ženske. Zanimalo jo je, kako se odnos do intime z leti spremeni in kako postane zdravje pomembnejše od lepote.