Prek svetovnega spleta lahko pokukamo v vsak glasbeni kotiček na zemeljski krogli in postanemo prijatelj na klik z marsikom. Vedno lažje se je fiktivno identificirati in pozabiti na realni prostor in resnični čas. Tako kot smo zaradi preobilice informacij vedno slabše obveščeni, smo zaradi množice znamk zašli v krizo identitete. »Danes je dolgčas od preveč informacij in možnosti,« mi je v intervjuju povedal pevec in kitarist Boris Vlastelica iz beograjskih Repetitor. Ponudba presega povpraševanje in kot rezultat tega se kažejo podžanrsko ozko profilirane glasbene scene, ki morajo biti za preživetje bodisi dovolj samozadostne ali pa vztrajne in idealistične.
Klubska ponudba v Ljubljani je živa. So dnevi v tednu, ko je preveč raznovrstna. Minuli ponedeljek, na samomorilski dan za organizacijo klubskih koncertov, so se na Metelkovi zgodili kar trije. V Gali hali so žagali deathmetalci, v polpraznem Channel Zero je Oddatee z ekipo nabijal rime in mešal ostro elektroniko z nabritim, angažiranim hiphopom in trdim dubom, medtem ko se je v Menzi pri koritu odvijal punkrockovski koncert. Srborit, na trenutke nevrotičen punk rock ameriških Cloak/Dagger, ki črpa iz zakladnice ameriškega hard cora s preloma sedemdesetih v osemdeseta leta (Black Flag, Circle Jerks) in gradi na rockovski poskočnosti New Bomb Turks iz devetdesetih, je pritegnil borno pozornost domače publike. Na srečo je za toplo vzdušje na koncertu poskrbela zagrebška ekipa, ki se je ustavila v Ljubljani na poti s koncerta Jesus Lizard v Bologni.
Slab odziv na koncert v organizaciji ultradejavnega Máteja iz ekipe Insane je opozoril na ostro diferenciacijo publike na obrobnem polju naše punkrockovske scene. Cloak/Dagger so (bili) pisani na kožo, na primer, vsem rednim obiskovalcem garažnoprofilirane koncertne produkcije FV in podpornikom Garage Explosion, vendar te publike ni bilo na spregled. Če k temu prištejemo paleto preostalih punkrockovskih pedigrejev, za katere skrbijo še drugi prireditelji tovrstnih koncertov v Ljubljani in drugod po Sloveniji, od Kranja do Laškega, od Maribora do Ilirske Bistrice, se nam ob nadpovprečno pestrem koncertno-klubskem življenju razgrne še šibka komunikacija in obveščenost, medsebojno izključevanje, slabo posredovanje, dajanje in prejemanje, predvsem pa razbitost in razpršenost scene na neštete podscene. To ni osamljen primer. Podobno se dogaja tudi na drugih glasbenih poljih, od elektronike do popa, od metala do hiphopa, od jazza do rocka.
Danes je (pre)malo vzornikov in identifikatorjev. V kakofoniji dogajanja, shizofreniji žanrov in podžanrov ter bombastičnem medijskem samozadovoljevanju jih pogostokrat preslišimo ali nam uidejo. Namesto živih povezovalcev, s katerimi bi se lažje identificirali, jim zaupali in vezali niti scen(e) med sabo, imamo prevečkrat opravka s paleto glasbenih floskul in etiket.
