Po izobrazbi kipar, po produkciji pa videast Tomaž Furlan, ki si je po dolgih letih prizadevanj za lastni delovni prostor končno izboril "permanentni" atelje na Metelkovi, je eden tistih umetnikov, katerega delo določata prav delovni prostor in proces. Ateljeja ne dojema zgolj kot prostora za ustvarjanje, ampak je ta v zadnjih petih letih postal tudi organski del performativnih video del, ki so nekakšni vmesni izdelki dolgoročnega delovnega procesa. Bivanje v ateljeju na Metelkovi je zanj neznansko velik privilegij, saj lahko tam dela z ljudmi, ki jih je med študijem preučeval. Z videom se sicer ne želi ukvarjati na formalni ravni, a so zanj vseeno zelo dragoceni pogovori z Nevenom Kordo, ki ga poučuje o video jeziku, kajti formalizma ne more ovreči, preden se z njim ne seznani do podrobnosti. Furlan nastopa tudi kot kritik naivnih ustvarjalnih zvarkov v avtonomni coni in prispeva k kvaliteti metelkovske likovne produkcije. Med drugim je z Markom A. Kovačičem, Jadranko Ljubičič in drugimi metelkovskimi umetniki sooblikoval tudi zelo uspešen utopični projekt Metelkova mesto 2025, ki je bil lani razstavljen v Galeriji Vžigalica.

Vsebinska srž kiparjevega dela je odnos do aparatizacije, mehanizacije in kiborgizacije človeka v informacijski dobi, njegove aparature pa lahko razumemo tudi v prenesenem pomenu, kot simbol za družbeno politični ustroj, ki je prav tako neke vrste aparat, ki upravlja človekovo početje. Pred snemanjem videa, ki ga sestavljajo drobna, na videz preprosta dejanja, po več mesecev gradi konstrukcije iz betona, rumene surovine za izolirne pene, železa in drugih težkih materialov. Konstrukcije so na videz surove in ne dajejo videza fabriciranih izdelkov, temveč so grobe in neobdelane. Naprave niso nikoli samostojne enote, temveč nekakšne priponke telesa.

V petih letih je posnel osem video del z naslovi Wear (Obleka) 1 8, ki jih je med drugim predstavil na samostojni razstavi v Galeriji P74. To serijo počasi zaključuje, saj konstrukcije postajajo vedno večje, a vsebina po mnenju umetnika ne raste temu sorazmerno, zato že kuje nove pristope, pri katerih bo nedvomno ohranil dolgoročen proces, grobo estetiko in humorne situacije, ki zaznamujejo njegovo delo gledalec lahko v njegovih delih prepozna absurdnost naše tehnološko visoko razvite civilizacije. Scenarij posameznih dejanj v videu je preprost, saj avtor teži k temu, da zreducira video postopek na minimum, tako da lahko vse naredi sam (DIY "do it yourself"), brez pomoči profesionalne opreme, montažerjev, snemalcev, s statično kamero, ki jo sproži sam. V njegovih videih, ki zahtevajo hud fizični napor, je mogoče prepoznati tudi odsev bodyartistične tradicije. Furlan poudarja, da je na njega naredil velik vtis program Galerije Kapelica, predvsem pa festival Break, ki ga je kuriral Jurij Krpan. Fizični napor pripelje Furlan do ekstrema predvsem pri delu z naslovom Klofutalnica, saj aparaturi zaradi hudih udarcev ne more biti podvržen več kot 20 sekund.

Avtorjev najnovejši tehnološki problem so video naprave, ki omogočajo predobro kvaliteto, saj je zanj izjemno pomembno, da ohrani v video sliki neko grobo estetiko, ki deluje mnogo bolj organsko in prijazno od perfektno zloščene slike, ki na človeka nemara deluje potujitveno. V videih Wear (Obleka) 1 8 se nenehno pojavlja kombinacija rumene in črne barve, ki se v videu trese in ustvarja neke vrste migotanje. Če smo dejali, da je za Furlanovo delo odločilen delovni prostor, je na obrnjeni način poseben tudi njegov odnos do galerijskega prostora. Delovni prostor postane element njegovega dela, galerija pa nikoli. Popolnoma se distancira od govora o galerijskem prostoru in umetnostnem sistemu ter v nasprotju s številnimi umetnikov, ki v delih tematizirajo razstavni prostor, poskuša čim bolj izničiti kontekst galerije, ki bi utegnila ukrivljati vsebino njegovih video del.