Domače kiparje pomanjkanje javnih naročil skoraj neizogibno pripelje do preživljanja s pedagoško, najpogosteje pa s scenografsko dejavnostjo, saj imajo v gledališču boljše pogoje za delo. Srdić je do ideje javnih naročil zadržan, ker je javna plastika večinoma namenjena zaznamovanju nekih zgodovinskih monumentalnih dejstev, njega pa pri kiparstvu ne zanima večnost materialov, temveč nasprotno minljivost, začasnost in procesualnost.

Del svoje ustvarjalnosti že štiri leta investira v oblikovanje lutk v Lutkovnem gledališču Ljubljana, dognanja iz tega dela pa pogosto oplodijo tudi njegovo samostojno delo. Leta 2007 je tako izdelal lutkam podobne kipe za performans tandema Eclipse V čustvih se zlomimo v Galeriji Kapelica. Zelo vidni sta lutkovna estetika in igrivost tudi pri samostojni razstavi Tomislav Vrečar: Opazujem prijatelja, kako zjutraj z mačkom se igra v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani, kjer je razstavil knjigo umetnika z ilustracijami številnih mačk.

Oblike, ki spominjajo na mačke, so nastale z nenadzorovanimi vehementnimi hitrimi gibi oziroma okroglimi čačkami, ki jim je dodal oči z grafično metodo drgnjenja s svinčnikom po matrici. Pri tem projektu je obrnil idejo o pisatelju in ilustratorju, saj knjiga Tomislava Vrečarja, ki naj bi bila neke vrste pesniška zbirka, ne vsebuje besedila, temveč le Srdićeve ilustracije.

Naknadno so ob projektu nastali tudi animirani film in lutke iz blaga, ki jih je po skicah sešila Maja Peterlin. Kipi spominjajo na njegovo zgodnejše delo Glava v roki, roka v glavi, ki ga je predstavil na letni razstavi Zavoda za kiparstvo. Zavod po umetnikovem mnenju opravlja s svojimi prizadevanji pomembno vlogo pri predstavljanju kiparstva kot samostojnega likovnega medija.

Pravzaprav so Srdića prav animirani filmi, ki jih je že delal z Andrejem Štularjem, pripeljali tudi do lutk, hkrati pa je animirani film prepleten z njegovim zanimanjem za video in nove medije. Trenutno na Fakulteti za humanistične študije pripravlja magisterij iz analize filmov avstrijskega režiserja Michaela Hanekeja. Čeprav je velik ljubitelj filma, pa ga tako film kot video zanimata predvsem kot možnost za razširjeni način dojemanja kipa z multimedijskimi inštalacijami, ki ga namesto trdnosti in trajnosti zaznamujeta minljivost in proces dela, v katerega je vpet umetnik.

Težnjo po vključevanju v delo lahko prepoznamo že v njegovem performansu Akvarel, ki ga je imel pred skoraj desetletjem v Kranju, od koder je tudi doma. Še bolj očiten komentar k sprevračanju trdnosti skulpture je njegova serija pisoarjev, ki so bili kajpak odziv na Duchampov radikalni zarez v zgodovino razumevanja umetniškega objekta. Srdić je v seriji Lost & Found razstavil fotografije najdenih dlak na javnih pisoarjih, ki spet zbujajo občutja gnusa, absurda in kajpak humorja.