Mark Požlep je izredno ploden mlad avtor, ki svoje ustvarjalne težnje usmerja v slikarstvo, številne prostorske inštalacije, video dela in performanse. Vsako razstavo dojema kot pustolovščino, kot novo epizodo, čemur botruje tudi njegovo nagnjenje k filmskemu imaginariju in scenarističnemu konstruiranju zgodb, hkrati pa v slike in projekte vpleta pripovedne postopke, ki so značilni za strip. Zlasti superheroj Črni šešir, ki je nastopal kot osrednji lik v nekaterih avtorjevih zgodnjih delih, predstavlja njegov alter ego, s katerim se lahko umetnik na bizarne načine bojuje proti socialni neenakosti, vojnam, nesrečam in drugim sociopolitičnim absurdom. Črni šešir je bil povod za celo serijo (anti)herojskih podvigov, ki jih je umetnik kot prostorske video inštalacije z naslovom Zadnja večerja super herojev (2006) med drugim razstavil tudi na 5. trienalu slovenske sodobne umetnosti U3 v Moderni galeriji in na Bienalu kvadrilaterale v MMSU na Reki z naslovom Poslednja bitka (2007).

Tako v slikah kot v inštalacijah in video delih, ki so pogosto sestavni deli njegovih inštalacij, se pojavljajo vsakodnevni, pogosto skrajno tragični dogodki. V obdobju, ko je umetnik precej potoval, so bili v njegovih delih pogosti motivi prevoznih sredstev, kar priča o nepogrešljivem avtobiografskem momentu, saj Požlep ne želi ločevati med delom in življenjem. Pogosto raziskuje tudi protislovne banalnosti vsakodnevnih bivanjskih razmer, ki so prišle bržčas najbolj do izraza pri multimedijski postavitev bivanjske komore Urbani divjak (2008), v kateri je iznajdljivo izrabil določilo iz zakonodaje, da bivanjski prostor, ki je na zemljo pritrjen le na štirih točkah, ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Splošna namera, ki stoji za vsemi njegovimi prostorskimi postavitvami, pa je želja po aktivnem sodelovanju gledalcev pri ustvarjanju.

Požlepove slike so na prvi pogled precej ilustrativne, toda če se dobro poglobimo vanje, opazimo, da ne vsebujejo neke linearne zgodbe, kaj šele moralnega nauka. Avtor s pretiranim poudarjanjem ustvari napetost med naslikanimi elementi, ki tvorijo skrajno absurdne ironične situacije, katere gledalci pogosto dojamejo kot nevzdržne, avtor sam pa jih z dobro mero optimizma sprejema kot dejstva z mnogo neslanega življenjskega humorja. Nastajanja slike načeloma ne načrtuje, zelo jasno pa vnaprej določi družbenopolitične in druge asociacije, na podlagi katerih nastajajo celostni razstavni projekti.

Nekoliko je zadržan do preprostega imenovanja manire njegovega dela za "trash estetiko", značilno za celo generacijo mladih umetnikov, ki posegajo po recikliranih, neelitnih, vsakodnevnih materialih. Svojo usmeritev definira bolj natančno kot težnjo po organskosti umetnosti, ki lahko razbija likovni formalizem, vendar je pri tem hkrati popolnoma svoboden in lahko posega po čemer koli - tudi po formalizmu. Zdaj, ko "trash estetiko" od njega že skoraj pričakujemo, se je pri postavitvi, ki jo bo odprl 2. julija v Galeriji Ganes Pratt, s katero tudi sicer redno sodeluje, odločil uporabiti precej bolj formalni pristop. Težnje njegove generacije mladih umetnikov pa vsekakor lahko razumemo kot upor proti puritanski družbi, ki je pod krinko (medijske) realnosti bolj sintetična kot kdajkoli prej, zato je "čista grdota", ki je pogosto rezultat njegovih umetniških akcij, dejansko prava podoba realnosti.