Ob dokumentarni obravnavi enega najvažnejših obdobij v človekovem življenju se knjiga ukvarja še z neenakopravnim odnosom med otroki in odraslimi, z dinamičnim napetim razmerjem med starši in otroki, zlasti materami in hčerami. Posebej pomembna je avtoričina ugotovitev, da tem temam v slovenskem pregledovanju preteklosti ni bilo dodeljeno nikakršno mesto, razen nemara v pedagoških naukih. Ne samo zgodovinopisje, tudi naravoslovne vede, ki sicer negujejo slovensko skupinsko izročilo, teh vprašanj niso prepoznale kot konstitutivnih za vsako skupnost.

Pisanje o otroštvu, o tem, kako so živeli otroci, ima ob tem zoprno lastnost, da v bralkah in bralcih evocira odzvene njihovih lastnih otroških dram in fantazem. Zato se zdi razumljivo, menijo pri založbi SH, da so odzivi na objavljene najdbe, nanizana pričevanja in grde statistike toliko burnejši, kajti zdi se, da načenjajo sanjarjenje o tem, kako lepo je biti otrok, in hkrati najedajo fantazije o preteklosti, v kateri so bili stari starši v stiku z dehtečo zemljo, z živalmi in v varnem objemu družinske, vaške idile.

V prvi izdaji je spremno besedo h knjigi napisal Andrej Inkret, v ponatisu je svoj prispevek pridala še Drglinova. Ta je na novinarski konferenci opozorila, da položaj otrok danes ni tako idealen, kot se zdi. Četudi se straši ubadajo z vprašanji najbolj uravnovešene prehrane za svoje potomstvo, pa jih veliko ne opazi, da otroka interpretirajo kot "projekt"; vanj usmerijo vsa svoja pričakovanja in ga s tem močno obremenijo.Gabi Čačinovič Vogrinčič je dodala, da se veliko staršev boji sedanjosti, zato svojega otroka umeščajo v preteklost ali prihodnost, s čimer je vsakršno "tovarištvo" med starši in otroci onemogočeno.