Najstarejše kolo na svetu je zdaj na ogled

Najstarejše ohranjeno kolo na svetu, prav tu, pri nas, najdeno na Ljubljanskem barju? V svetu, ki je ponorel od naj-, se je zdelo takšno ugibanje pred dvanajstimi leti, ko so ga arheologi našli, nespodobni populizem. Danes je, tako pravi direktor Mestnega muzeja Ljubljana Blaž Peršin, to potrjeno znanstveno dejstvo. In nocoj bodo to kolo v Mestnem muzeju tudi prvič razstavili, od jutri bo prvič na ogled vsem nam, restavrirano in, kot gospodom njegovih častitljivih let pritiče – ima pa jih 5200 – v ustrezni komori, ki ga bo za vedno ohranila v vsej njegovi čudežnosti, z vso njegovo izjemno simbolno težo.

»Odkritje je bilo vsekakor naš arheološki dogodek stoletja,« pravi Peršin. To najdbo je verjetno res mogoče primerjati le še z najdbo najstarejše piščali v Divjih babah, ki je ravno tako preverjeno do zdaj najstarejša odkrita piščal na svetu. »Našli smo četrtine ohranjenega kolesa, skupaj z njegovo osjo; šlo je sicer za enoosen voz, verjetno namenjen spravljanju sena. Zanimivo je, da je bil narejen iz dveh vrst lesa, jesena in hrasta, verjetno zaradi tehnološkega premisleka o bolj trdem in manj trdem lesu. Kolo je bilo najdeno v vodi, v blatu, in ravno zato je bilo analize starosti sploh mogoče opraviti, blato je namreč najboljši konzervans. Po analizah C14, ki so jih potrdili tudi na Dunaju, ima kolo okoli 5200 let, z možnim odstopanjem petdeset let. S tem pa je, po vseh drugih podatkih, ki smo jih o podobnih najdbah zbirali po vsem svetu, najstarejše do zdaj najdeno kolo.«

Kaj se je dogajalo od odkritja do danes? Po opravljenih analizah so kolo hranili v vodi, da bi se stroka odločila, na kakšen način ga restavrirati. Te odločitve so namreč odvisne od znanstvenih spoznanj konservatorstva, ki se nenehno spreminjajo in širijo: »Ohranjanje v vodi je namreč ravno tako prinašalo tveganje, da bi zaradi bakterij proces gnitja napredoval. Kolo smo zato poslali v Mainz, na inštitut, ki se ukvarja prav s konservatorstvom mokrega lesa. Ti so nam prijazno pomagali in brezplačno opravili postopek, ki bi sicer stal sto tisoč evrov. Iz kolesa so s posebno melaminsko metodo potegnili vodo, a je niso nadomestili s plastičnimi polnili, ki bi kolo ohranila z neke vrste plastifikacijo, ker se je ta postopek na Švedskem, kjer so ga uporabili pri obnovi stare lesene ladje, ki so jo našli v šestdesetih letih, pokazal za problematičnega; ni se dobro obnesel. Zato so za kolo uporabili to novo melaminsko metodo, mi pa smo izdelali posebno komoro – izdelal jo je Anton Kambič – v kateri je posebna zračna struktura, ki omogoča njegovo ohranitev. Ta komora je visokotehnološki izdelek, stala je več kot 30.000 evrov, misliti pa je bilo treba tudi na njeno estetsko plat, saj bo v njej kolo na ogled. Če ne bi bilo tako zaščiteno, bi ga lahko pokazali le za kratek čas in ga nato spravili nazaj v poseben depo.« Po enoletni razstavi v Ljubljani bo kolo v svoji hišici oziroma komori potovalo tudi v druga mesta, najprej verjetno v Nemčijo in potem še drugam.