Danes je že splošno znano, da lahko kozarec dodobra spremeni vonj in okus vina: pravi kozarec vino povzdigne, napačen pa ga degradira. Revolucijo na tem področju so leta 1958 začeli v avstrijskem podjetju Riedel, kjer se z izdelavo vinskih kozarcev sicer ukvarjajo že več kot 250 let. A tedaj je Johan Klaus Riedel izdelal svoj prvi kozarec, namenjen določenemu vinskemu slogu – za barona Rothschilda oziroma njegovega bordojca. Odtlej so v podjetju razvili že več kot dvesto različnih tipov kozarcev za večino svetovnih vinskih sort (slovenske so na žalost preskočili), nedavno pa so na začudenje mnogih razvili pravšnji kozarec za – kokakolo.
Pri Coca-Coli sprva želeli le ime
»Več kot 50 let smo v resnem vinskem poslu in znanosti, gospod Riedel (Georg J. Riedel, trenutno alfa in omega dinastije, op. p.) pa si je že dolgo želel dokazati, da njegova filozofija ne velja le za vina, ampak za kakršno koli pijačo – od destilatov do navadne vode,« pove Marco Baldini, direktor prodaje podjetja Riedel za Italijo in vzhodno Evropo, ki je v ljubljanski vinoteki eVino pripravil delavnico, namenjeno okušanju kokakole iz novih kozarcev.
A pobudo je vendarle dala multinacionalka. Menda se je začelo tako, da so pri Coca-Coli sprva želeli, da Riedel posodi le ime za običajen kozarec, ki bi ga nato skupaj prodajali. Šef dinastije jih je zavrnil, češ da svoje ime na kozarcu odtisne le, če ga tudi sam oblikuje. »Po dveh tednih so poklicali iz Coca-Cole in povabili gospoda Riedla v Atlanto. Tam je pripravil nekaj delavnic – kot to počne pri razvoju kozarcev za vino –, na katerih so bili prisotni tudi glavni menedžerji Coca-Cole in eden od dveh ljudi na svetu, ki poznata skrivnostni recept za pripravo kokakole. Rezultat tega 'druženja' je poseben kozarec za pitje kokakole,« predzgodbo razloži Baldini.
Kompleksnejša, kot se zdi
Pokušina je bila podobna vinski. Pred seboj smo imeli običajen kozarec – lahko bi bil kateri koli, tudi kakšen od tistih, ki jih je doslej uporabljala Coca-Cola –, steklenico kokakole in novi Riedlov izum. Vsebina je bila povsod enaka.
Po pokušanju vseh treh Baldini seanso strni takole: »Ko smo poskusili pijačo na tradicionalen način – iz steklenice – v ustih ni bilo zaznati skorajda ničesar, razen sladkorja in ogljikovega dioksida. V običajnem kozarcu smo lahko tudi nekaj vonjali – sramežljivo je bila prisotna limona –, vendar eksplozije okusa ni bilo. Ogljikov dioksid je bil na začetku dokaj agresiven, potem pa je hitro izginil, tako da o kakšnem pookusu ne moremo govoriti. Šele v novem Riedlovem kozarcu spoznaš, da je ta najbolj znana pijača na svetu vendarle kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled. Zaznamo pomarančo, limono, kavo in še kar nekaj komponent, ki dajejo aromo. Pijača se razleze po celih ustih in ima neverjetno dolg pookus.«
Je prodal dušo hudiču?
Že res, da je Baldini nad pitjem kokakole iz posebnega Riedlovega kozarca navdušen tudi zavoljo poslovnih razlogov, a tudi nekateri prisotni, ki imajo prirojen odpor do uživanja tega ameriškega proizvoda, so priznali, da vendarle obstaja razlika. In to nezanemarljiva.
»Vem, da govorimo o kokakoli, o najbolj preprosti stvari na svetu, kot so prepričani mnogi. Verjemite, ko se je začel oblikovati kozarec za kokakolo, je veliko zaposlenih pri Riedlu – med njimi sem bil tudi sam – menilo, da to res ni potrebno. Tudi javno mnenje na družbenih omrežjih temu spoju ni bilo naklonjeno, češ da je Riedel prodal dušo hudiču in podobno. A Riedel je dokazal svoje – da je oblika kozarca pomembna za vse pijače, ne le za vino, in da tudi na prvi pogled najpreprostejše stvari lahko postanejo elegantne,« se priduša Italijan, ki je prepričan, da se bo lahko odslej tudi kokakolo spajalo s hrano: »Imamo začetek, eksplozijo in pookus.«