»Cin, cin, cin, Drežnica, kje so kozice, gori na skalici, kjer ni vodice...« poje znana pesem. Da je res tako, smo se prepričali v vaseh pod očakom Krnom, kjer v hlevih nismo našli niti ene koze. Vse so bile na paši v skoraj nedostopnih stenah Krasjega vrha in Morizne, tiste, ki jih molzejo, pa so v glavnem na pastirskih planinah na Bovškem.
Streljali so jih kakor gamse
Drežniška koza se je v zgornjem Posočju ohranila kljub nenehnemu zatiranju. Reja koz je bila prepovedana že v 16. stoletju, pašo v gozdovih je z zakonom prepovedala Marija Terezija, nič drugače ni bilo pod francosko upravo leta 1810. Pravo katastrofo je povzročila prva svetovna vojna, ko so morali ljudje v izgnanstvo, številne kmetije v Posočju pa so zaradi nenehnih bojev in pomanjkanja ljudi propadle. Koze so bile leta 1953 z zakonom prepovedane tudi v Jugoslaviji. Ljudje so jih skrivali po gozdovih ali jih vse leto puščali v nedostopnih stenah.
Starejši se spominjajo, da so jih gozdarji streljali kot gamse. A v Drežnici so bili ljudje trmasti in iznajdljivi. Krožijo zgodbe, da so jih skrivali celo v cerkvi. In drežniška koza, ki je bila na robu izumrtja, je preživela. Ta avtohtona slovenska pasma, priznana šele leta 2000, se od drugih koz razlikuje predvsem po barvi. »Naše koze so rjavkaste in pa črne. Nekatere so črne z belimi lisami, tem pravimo po domače tajopaste, tistim sivim, ki jih je manj, pa tazelene. So lepega videza, kar tri četrtine je rogatih. Koza je težka do šestdeset kilogramov, kozli pa tudi 90 in več. Koze imajo enega do dva kozlička, polovica vseh pa ima dvojčke,« razloži strokovnjak za rejo drobnice Davorin Koren iz Drežniških Raven nad Kobaridom, ki ima trop 30 drežniških koz.
Neporavnani računi s pašnikov
Na pašo jih odžene spomladi, kjer skoraj sedem mesecev ostanejo v previsnih stenah, saj ne marajo vetra, sonca in dežja. »Kozle in koze skupaj ženemo v hrib. Potem se kozli ločijo od tropa. V šali pravimo, da si gredo hladit jajca v Sočo. Ko pride čas prska, pa pridejo vsi nazaj, in dober mesec v hribih vlada izredno stanje,« se smeje Koren, ki pove, da imajo v genski banki vpisanih 200 drežniških koz in šest kozlov, da je vseh koz drežniške pasme v Sloveniji okoli 500 in da jih je od tega 250 v vaseh pod Krnom.
Po besedah Korena je drežniška koza strahovito pametna žival, sicer nezahtevna, a včasih sila temperamentna, zato je rokovanje z njimi pravcati izziv. »Najtežje je, ko začnemo koze spravljati nazaj v dolino v hleve. Najprej jih je treba najti. Včasih nas opazujejo s previsnih sten in se nam dobesedno smejijo, ko jih iščemo. Zgodi se, da po treh urah iskanja najdemo le eno žival, ki jo zatem pripeljemo v hlev. In nato v novo iskalno akcijo,« pripoveduje Koren, ki ves čas pogleduje proti Krasjemu vrhu, kjer trenutno bivajo njegove koze.
A ko vendarle vse priženejo v dolino, težav še ni konec. V hlevu, kjer živali zaradi ekološkega kmetovanja ne smejo biti privezane, nastajajo nove »bojne« enote. »Koze se ponovno preštevajo. Ker imajo morda še neporavnane račune s pašnikov, nekatere kolegicam ne dovolijo jesti. Lahko se jih tudi več spravi na eno, zgodi pa se tudi, da kakšno družno pokončajo. Vodja se oblikuje po starosti, konstituciji in karakterju. Ene so miroljubne, druge boječe, nekatere hudobne, najdejo pa se tudi zlobne. Tako je kot pri ljudeh,« divjo nrav svojih koz opiše Koren.
Mleko za bolnike z rakom
Drežniške koze so za domačine pomembne, ker preprečujejo zaraščanje površin, s čimer ohranjajo kulturno krajino, poleg tega pa, jasno, dajejo meso in mleko. Meso kozličkov (to so od treh do petih mesecev stare živali) ima vrsto prednosti pred drugim mesom. Ima le 122 kalorij (jagnjetina 162), trikrat manj nasičenih maščob kot svinjina, jagnjetina ali govedina, v primerjavi s preostalim mesom pa tudi najmanj beljakovin in holesterola. Meso je nežno, mehko, sočno, rožnate do svetlo rdeče barve. Strokovnjaki pravijo, da skoraj tri četrtine maščob v kozjem mesu sestavljajo nenasičene maščobne kisline omega-3. Kozlički vsebujejo vse za človeka potrebne aminokisline, imajo veliko železa, kalija in tiamina. »Mleko in izdelki iz njega med drugim pozitivno vplivajo na imunski sistem. Nekateri ga priporočajo bolnikom z rakom,« pove Koren, kar niti ne čudi, saj koze za rakom nikoli ne zbolijo.
A tudi vse koze niso enake. Meso drežniškega kozlička – za kilogram je treba odšteti osem evrov – se po besedah Korena precej razlikuje od cenejšega argentinskega. To so že davno spoznali tudi Italijani, ki prihajajo po kozliče predvsem pred veliko nočjo.
Kozliček je tudi specialiteta drežniške kuhinje. »Nekoč je bil kozliček obred za velikonočno kosilo, danes pa ga jemo vse leto. Največkrat, ko je zbrana vsa družina. Mama ga pripravlja po starih domačih receptih, žena, ki je doma iz Kopra, pa mu je dodala mediteranski pridih,« pripoveduje Koren. Da imajo kozličke na jedilniku vse leto, potrdi tudi oštirka Jelka Rakušček iz Drežnice. Ko jo povprašamo po receptu, se samo nasmehne. »Povem vam, da je izjemen, da so poleg suhe hruške in jabolka, pa seveda polenta in rdeče zelje,« jo prehiti eden izmed domačih gostov, ki je nehote prisluškoval pogovoru.
Iz kosti se skuha dobra juha
Kozličke gostinci na Kobariškem premalo pripravljajo, meni Ana Roš iz Hiše Franko v Starem selu pri Kobaridu. »Pa zato nismo krivi samo gostinci, ampak tudi rejci koz. Urediti bi morali klavnico in odkup, podobno kot tudi za zajce in jagnjetino. Veliko več bi lahko dobili iz lokalnega območja, le organizirati bi se morali. Od tega bi imeli vsi koristi,« je kritična izkušena in priznana kuharska mojstrica.
»Tradicija veleva, da se ga skoraj obvezno pripravi za veliko noč. A recept je treba prilagoditi vsakemu letu posebej, saj se lahko velika noč praznuje v začetku marca ali pa konec aprila. Glede na to so lahko tudi kozlički skoraj dva meseca starejši, kar zahteva drugačen način priprave,« razjasni Roševa in poudari, da sama pri kozličku porabi prav vse – od kosti do glave in seveda mesa. »Iz kosti skuhamo dobro juho,« še doda.
