Viri izpričujejo in nas poučujejo, da so se na Prevalje oziroma v Aichdorf, današnjo Dobjo vas, v začetku 17. stoletja priselili predniki današnjega gospodarja gostilne Brančurnik (okoli leta 1640 se jim je rodil prvi sin), malo pozneje pa se prvič omenja tudi gostilna, kakršna koli je že bila v tistih časih. In bila je, kakopak, furmanska, preprosta in furmanom pa tudi drugim več kot prijazna. Ne le kar zadeva lačne želodce in žejna usta, temveč tudi kar zadeva spanje pošteno utrujenega popotnika, saj se že v tistih časih omenjajo tudi prenočišča. Ta resnično zgledno, kaj zgledno, vrhunsko urejena gostilna je svoje ime dobila po koroškem poimenovanju brinja – brančur, ki raste v teh krajih in se po njem imenuje tudi bližnja Brinjeva gora. Nihče me ne bo prepričal, da se tu ni kuhalo žganje – prvovrstni brinjevec.

Proti Ravnam se je svojčas razprostiral mogočen sadovnjak, pa tudi prostrana polja, a so potem sadovnjak sčasoma opustili in na njegovem mestu postavili nekakšno improvizirano kegljišče (asfaltno naj bi bilo). Keglje so postavljali kar kratkohlačni fantiči in ti fantiči, vsega nabritega polni pa preklemansko iznajdljivi, so hitro pogruntali, kdo od kegljačev (ki so takrat kegljali za rundo pa tudi za konkreten denar) jim bo več naklonil, in so potem opremili keglje s komajda vidnimi tankimi vrvicami in tistemu, za katerega so ocenili, da jim bo več plačal, na neki prav posebno zvit način pomagali, da je zmagal!

To kegljišče so potem ogradili in celo zagradili, veliko pozneje pa kegljanje popolnoma opustili in so vse skupaj uredili v prelepi dve dvorani, ki ponujata gostom vse možnosti prijetnega bivanja v njih. Hja, še marsikaj zanimivega se je dogajalo v letih obstoja te gostilne, tudi to na primer, da so za pusta možakarji kar s konjem cel ploh (hlod) v gostilno privlekli in so ga potem po stari šegi na primerne kose razrezanega prodajali praviloma neoženjenim pa tudi koruznikom. Takrat koruzništvo ni bilo tako obče sprejemljivo, kot je dandanašnji.

Prav posebna prigoda je tudi tista, v kateri ima glavno vlogo naša igralska legenda Jurij Souček. Pred martinovanjem je bilo, se spomni gospodar Simon, ko je Jurij s svojim znamenitim Krjavljem nastopil za zbrano občinstvo, pa sta potem v gostilni tudi prespala, on in njegov Krjavelj, naslednji dan pa se je namerilo, da je tisti, ki bi moral vino krstiti, zbolel. In se je naš vrli Jurij napotil v študijsko knjižnico na Ravne in se je dodobra podučil o Martinu in martinovanju in je potem on prevzel vlogo tistega, ki je zbolel. Menda tako posrečenega krsta vina ni bilo prej nikoli, po tistem pa tudi ne.

Dogodile so se prenekatere degustacije v starodavni vinski kleti (krčmar Simon je leta 2007 na povabilo pristopil k Evropskemu redu vinskih vitezov Avstrije, konzulata za Koroško) ter prenekatera poroka, praznovanje krsta in slovo od rajnkih, sedmina imenovano.

Simon zna povedati, da je za Korošce značilno, da trikrat v življenju zagotovo jedo »restan krompir, govejo župo pa govedino iz župe ter hrenov zos«, in to naj bi bilo ravno ob omenjenih treh življenjskih priložnostih: ob rojstvu v družini, poroki in takrat, ko je sedmina, le da takrat novorojeni in pokojni vsega navedenega seveda ne moreta zaužiti, se pa namesto njiju dodobra najedo tisti, ki njun prihod oziroma odhod praznujejo oziroma objokujejo.

Vsega je bilo v tej leta 1999 z ogromnim finančnim vložkom obnovljeni gostilni, ki poleg prej omenjenih dvoran premore tudi kar nekaj posebnih prostorov, kjer je gostom zagotovljena malce večja zasebnost pri uživanju vsega dobrega, kar ponujajo. Tudi deset čudovito urejenih sob je na voljo tistim, ki so potrebni počitka.

Svoje goste razvajajo z vsem, kar diši po domačem, kar se odraža tudi v njihovem prav posebnem jedilnem listu, ki je zasnovan tako, da pleni poglede vseh, ki ga dobijo v roke.

Prve strani malo prej navedenega jedilnega lista nas mamijo z »našimi župami« (juhami): goveja z domačimi rezanci ali fritati, gobova kar tako ali pa v krušni skodeli in še česnova. Potem so tu predjedi: »dov nareta skuta« (skuta z mleto papriko, čebulo in bučnim oljem), »grumpi« (ocvirki), »Brančurnikova sovata« (zelena solata, šunka, kruhove kocke, kislo mleko, jajce), prekajena postrv s hrenom, goveji karpačo, morski sadeži v solati ali jelenov pršut. In že smo pri »ta glavnih jedeh«: »koroška špila« (svinjina, goveji file, slanina, puranov file, prekajena vratovina, šampinjoni, stročji fižol s smetano), »Brančurnikova prata« (svinjska pečenka s suhimi češpljami), »rehl po jagersko« (srna v divjačinski omaki in kruhova rulada ter jabolko z brusnicami), vseh vrst zrezki in še »ena orngi gora« preostalega, slastno pripravljenega mesovja z vsemi primernimi prilogami vred.

Tu so tudi vseh vrst ribe na skorajda nešteto načinov, ne manjkajo niti morski mehkužci. Za tiste, ki jim meso ni ravno prehrambna prioriteta, pripravijo ajdovo kašo z gobami ali pa »špeclne pa sir« (vodni vlivanci, preliti s sirovo omako), tudi sloviti camembert z brusnicami. Solatni izbor je raznolik, za konec vsega dobrega pa ponudijo še »naše knedlne« (ajdovi štruklji z borovnicami in skuto), »kvočave nudlne« (štruklji z nadevom iz suhih hrušk in ocvirkov) ali pa sloviti »Brančurnikov pečenec« (posebna palačinka z orehi, sadjem, vinskim šodojem in sladko smetano). Da te od vsega dobrega malodane odnesejo od mize, ker da bi nehal jesti, je praktično čista iluzija – tako je vse skupaj dobro. Vrhunsko, ne le dobro. Častna gurmanska!

Vse skupaj se lahko seveda oplemeniti tudi z mnogotero »tekočo problematiko« (z vsem tistim, kar po grlu dol steče, če se v grlo vlije), ki ji v njenem naboru sila težko kdor koli konkurira (poklon, globok poklon gospodarju Simonu).

Z vso odgovornostjo trdim, da nihče, ki bo obiskal Brančurnikove, v ničemer in nikakor ne bo kakor koli razočaran. Ravno nasprotno! Prijetno bo presenečen, saj bo na lastna okuševala in vsa druga zaznavna čutila lahko preveril malo prej navedeno trditev. Bog vam daj zdravja in dobre volje, gospodar Simon! Vam in vsej vaši ekipi, ki tako srčno in vestno opravlja svoje poslanstvo. Tako srčno in vestno, da bi se po vseh vas lahko zgledovali. Ne le pri nas, na Slovenskem, temveč tudi kjer koli drugje.