Trniči, ki veljajo za posebnost kulturne dediščine pastirstva in alpske kulture, so trdi sir značilne hruškaste oblike, ki so ga stoletja izdelovali pastirji z Velike, Male in Gojiške planine. Z njihovo izdelavo in rezljanjem za okrasitev potrebnih pisav so si krajšali čas med pašo. Ob koncu pašne sezone pa so s trniči, ki simbolizirajo ženske prsi, obdarovali svoje izvoljenke in jim s tem dokazom ljubezni in zvestobe izrazili svojo naklonjenost, marsikdaj tudi obljubili zakon. Izdelovali so jih vedno v parih in enega podarili izvoljenki, drugega pa obdržali.
Ker trniču in njegovemu izjemnemu izročilu zadnja desetletja niso bila naklonjena, je že skoraj izginil. Tradicijo je negovalo le še nekaj posameznikov, najbolj zvesto danes 87-letna pastirica z Velike planine Rezka Mali, ki je svoje znanje več desetletij potrpežljivo prenašala na mlajše rodove. Zaradi preskromne pozornosti pa je trnič kljub temu izgubil svojo kulinarično vrednost in se obdržal zgolj še kot spominek.
Obudili kulinarično razsežnost
Da bi mu lahko povrnili tudi kulinarično vrednost, so se v Kamniku domislili lani, ko so v sklopu projekta Okusi Kamnika brskali za svojimi najbolj značilnimi jedmi s privlačnimi zgodbami. Izbrskali so jih kar nekaj, a se strinjali, da jih kot krona najbolj bogati prav izjemen in unikaten trdi sir, ki mu tudi v širšem evropskem prostoru ni para. Zato so se v Zavodu za turizem in šport pod vodstvom Urške Kolar in ob podpori strokovnjakov in lokalnih gostincev odpravili na pot, ki naj bi njihovo kulinarično posebnost znova približala njim samim, širši Sloveniji, pa seveda tudi svetu. Po številnih uspešnih promocijah trniča znotraj Okusov Kamnika so se zdaj domislili še praznika trniča. Poimenovali so ga Trnič na vsako mizo in ga slovesno odprli v soboto na tržnici na kamniškem Glavnem trgu. Praznik bo trajal do 13. aprila, v tem času pa lahko Kamničani in obiskovalci v osmih kamniških gostilnah preizkušali zares bogato paleto dobrot z okusom trniča – in sicer v gostilni Repnik, pri Planinskem orlu, v gostilni Mili Vrh, Majolki, Pri podkvi, v Špajzi, v Malograjskem dvoru in v Domžalskem domu na Mali planini.
Dobrote s trničem so lahko obiskovalci okušali tudi na odprtju praznika, ko so zanje jedi s trničem v mobilni kuhinji kuhali trije priznani kamniški chefi Janez Bratovž, Janez Uršič in Primož Repnik ter šolarji tamkajšnje OŠ Toma Brejca. A bo tudi po končanem prazniku ta sir, ki ga izdelujejo lokalni sirarji na kmetiji pr' Gabršk, še vedno na voljo tako v izbranih restavracijah kot nekaj manjših trgovinicah po vsej Sloveniji, ne pozabi pristaviti Urška Kolar in doda, da si bodo še naprej prizadevali, da bi trnič zares postavili vsaj kdaj pa kdaj na prav vsako slovensko mizo. V poletnih mesecih naj bi se že omenjenim restavracijam z jedmi s trničem pridružili še v Domu Kamniška Bistrica, pubu Pod Skalo, Snoviku, Arboretumu in Domu na Kisovcu.
Najpogosteje se nariba na jedi
Trnič je v vsakodnevni prehrani najpogosteje uporaben kot dodatek jedem: zelo priročen je za ribanje na jedi. Ker je sušen, ima skoraj neomejen rok trajanja in ga ni treba hraniti v hladilniku. Narejen je iz približno dveh litrov mleka, oziroma iz skute, smetane in soli, okrašen pa s posebnimi ornamenti, ki jih vanj vtisnejo z reliefno izrezljanimi lesenimi paličicami – »pisavami«. Trniče so pastirji izdelovali iz skute iz ogretega kislega mleka, ki so mu dodali smetano. Najprej so oblikovali kepe in jih delno osušili ter vanje odtisnili svoje pisave ter jih postavili na polico ob ognjišču, kjer so se prekadili. V manjših trgovinicah, kjer so trniči že v prodaji, so ti vakumirani. Predsednik društva kuharjev in slaščičarjev Tomaž Vozelj pravi, da zato, da ohranijo svežino. Jih je pa seveda mogoče starati po odprtju zavitka, pojasnjuje in priporoča, da jih uporabite na vsake toliko časa in pri tem pozorno ugotavljate, kako žlahtni njihov okus. Pravi, da je sir po 6 do 8 mesecih prijetno pikantnejši.
Pisave, s katerimi so pastirji krasili svoje trniče, so 20 centimetrov dolge in do 2,5 centimetra široke deščice iz lipovega, javorovega, bukovega, macesnovega ali leskovega lesa. Vanje so pastirji vrezali različne ornamente, po katerih se je točno vedelo, h kateremu pastirju sodi trnič in seveda tudi dekle s trničem.
Urška Kolar, ki vodi projekt obuditve trniča, poudarja, da mora biti za njegovo izdelavo mleko zares kakovostno, takšno, kot je velikoplaninsko. Dr. Janez Bogataj pa dodaja, da je trnič naša izjemno pomembna staroselska dediščina, katere korenine segajo zelo daleč nazaj. Fenomen sira kot daru je znan tudi v drugih kulturah v evropskem prostoru, pravi in pojasnjuje, da imajo na Bohinjskem podobno vlogo ožemčki, podobne sire imajo tudi na območju Balkana pa na Slovaškem, Poljskem in še marsikje. Vendar pa je med njimi trnič edini unikaten, saj je ročno ornamentiran. Primerjati pa ga je mogoče tudi s podobnimi antičnimi siri, saj so antični Grki prav tako poznali sir z darilnim namenom, ki je prav tako simboliziral ženske prsi, še pravi Bogataj.
Zgodbe so pomembna sestavina
Janez Bogataj pravi, da so pastirji delali trniče največkrat kar iz ostanka sirne grude v kotlu. Iz nje so naredili za dlan velike hlebčke, ki so se osušeni zmanjšali na skoraj polovico. S pisavami so jih okrasili, ko so se malo osušili, potem pa so jih postavili na polico nad ognjišče, da so se še prekadili. To jim je dodalo poseben šarm in jih konzerviralo. Pred uživanjem so ga gospodinje pogosto namočile v vrelo mleko, da je suhost popustila in je postal dovolj vlažen za grizljanje.
Zaradi zgodb iz doline, kjer so s trniči pastirji obdarovali svoje izvoljenke, šli z njimi vasovat in snubit, pa so siri, ki so bili nepokvarljivi in so jih nekatere izvoljenke hranile v svojih skrinjicah intimnih spominov na mlada leta vse do smrti, nekaj zares izjemnega, je prepričan Bogataj, ki upa, da bomo končno znali izkoristiti prav to izjemnost tega na prvi pogled skromnega sira, ki pa ima v ozadju zelo mogočno zgodbo. Če je namreč obdarovanka sprejela sir, je s tem pristala tudi na njegovo dvorjenje.
»Še vse premalo se zavedamo, da je velika zgodba na pogled skromnega izdelka ena izmed najpomembnejših sestavin promocije vsakega prehranskega proizvoda,« poudarja Bogataj. Spomni, da so si že pred 35 leti prizadevali, da bi sir oživili, in se za to že skoraj dogovorili z eno večjih slovenskih mlekarn. A se je po začetnem navdušenju vse sfižilo. Je pa zato danes veliko bolje, saj se kulinarične zgodbe vklapljajo v pred leti sprejeto gastronomsko strategijo, ki so jo še zlasti skrbno nadgradili prav v Kamniku, ugotavlja Bogataj, ki upa, da bo trnič uspešno bogatil slovensko kulinariko in bomo imeli v naboru naših posebnosti in drugačnosti tudi ta kulinarični izdelek.
