Pridelovalci chiantija so zanimiva druščina. Med njimi, kot razkrije Sandro Caramelli, lastnik vinarne La Ripa in vinogradov, ki so nekoč pripadali najbrž eni najbolj slavnih žensk na svetu, Moni Lizi, vlada prefinjeno rivalstvo. »Če prideluješ klasičnega, naj navadnega ne bi. Chianti Mone Lize je navaden chianti in ga izvažam na primer v ZDA in Mehiko pod imenom Terre di Monna Lisa. V Italiji ga ne morem prodajati,« pove Caramelli.
Vinarji s tisočletno tradicijo
Njegova zgodba o Moni Lizi sprva v nas prebudi nejevero. Pomislimo, da je to zagotovo zgodba za ameriške turiste, ki navdušeno kupijo vse, kar diši po srednjeveški zgodovini. »Ne, ne. To je res. La Ripa vino proizvaja že vse od leta 1400. Ozemlje je bilo takrat del posesti očeta Mone Lize. Ko se je poročila, je del posestva dal za doto. Mimogrede, njen mož Francesco di Bartolomeo di Zanobi del Giocondo je bil človek z zelo neprijetnim značajem,« pojasni Caramelli, ki se zelo rad zaplete v pogovor z obiskovalci.
Ob spoznavanju zgodovine in tradicije chiantija postaja vse bolj jasno spoznanje, zakaj »slovenska Toskana« ni uresničljiva. Zgodbe, ki jih ponuja chianti, so namreč nastajale več stoletij, celo tisočletje. Zgodovina nekaterih toskanskih vinarskih družin je dolga več deset generacij. Najstarejša med njimi, Ricasoli, je zaživela leta 1141 in je danes ena redkih še živečih toskanskih družin, ki imajo korenine iz fevdalnega časa. Njen najslavnejši baron Bettino Ricasoli pa je Toskani dal tudi formulo za vino chianti, ki je še danes njegova osnova. Chianti classico mora namreč vsebovati najmanj 80 odstotkov vina iz trtne sorte sangiovese, preostalih 20 odstotkov pa lahko predstavljajo druga rdeča vina, pridelana na jasno zamejenem geografskem območju. Formula železnega barona, kot so ga imenovali zaradi trdega karakterja, je sicer ob 70 odstotkih sangioveseja predvidevala še desetino malvazije, za katero pa je že Ricasoli predvideval, da bo iz staranega chiantija izginila.
Rusi kupijo vse, da je le drago
S Caramellijem še nekoliko poklepetamo o izvozu chiantija in izvemo, da so najboljši kupci Rusi, ki kupijo vse, samo da je drago. Podobno velja za Japonce. »Ko sem bil nekoč na večerji z japonsko družbo, so me kot vinarja določili, da izberem vino. Ko nisem izbral najdražjega, so me takoj povprašali, zakaj tako. Običajno cena res odraža kakovost vina, vedno pa ne,« še pove Caramelli, preden se poslovimo in se z družbo odpravimo do vinarke, ki ima izkušnje tudi s slovenskimi sommelierji.
»Tisto leto, ko so naša vina dobila najvišje ocene Decanterja, me je obiskala skupina štiridesetih sommelierjev iz Slovenije. Bila sem zelo presenečena,« pove Monika Raspi, ki z družino v bližini Castelline prideluje vino in olivno olje. Gričevnata pokrajina Chianti, ki se v grobem razteza med Sieno in Firencami, je slikovito prepredena z vinogradi in oljkami. Vinarji običajno poleg vina pridelujejo tudi olivno olje, ki pa ga pogosto pridelajo le toliko, da lahko oskrbujejo goste, ki k njim prihajajo na pokušnje vina. Poskusimo tudi čisti sangiovese in na naše navdušenje tudi čisti canajolo, ki je sicer nepogrešljiv sestavni del chiantija classica, saj osnovni sangiovese omehča in naredi vino bolj pitno in manj trpko.
Petelin, ki je prezgodaj zapel
Chianti classico je močno zaščiteno vino. Prvi so ga z zamejitvijo geografskega območja pridelave zaščitili že slavni vladarji Firenc, družina Medici v 18. stoletju. V novejšem obdobju pa ta naloga pripada vinskemu konzorciju Chianti classico, ki letos praznuje 90 let obstoja. Konzorcij je za svoj simbol posvojil črnega petelina, ki ima prav posebno simboliko. Legenda pravi, da je petelin odigral ključno vlogo v srednjeveških vojnah med Firencami in Sieno, ki so se za to območje redno spopadale. Mimogrede, v Firencah je zaradi embarga na uvoz soli, ki ga je v tistem obdobju uvedla Siena, še danes ves kruh nesoljen.
Vladarji Firenc in Siene naj bi se po dolgoletnih vojnah za območje, na katerem danes pridelujejo chianti, odločili, da bodo mejo določili s pomočjo konjenikov. Ob prvem jutranjem kikirikanju petelinov naj bi se odpravila na pot in kjer se bosta srečala, tam bo potekala meja med regijama. Firenčani so to nalogo zaupali črnemu petelinu, ki so ga prejšnji dan stradali, Sienčani pa belemu petelinu, ki so ga dobro napitali, prepričani, da bo zato glasneje kikirikal. Na njihovo nesrečo je prvi (zaradi lakote) začel kikirikati črni petelin in firenški konjenik je tako prijezdil skoraj do Siene, Chianti pa je pripadel Firencam.
Vse pogosteje med najboljšimi
Znani toskanski enolog Carlo Ferrini, ki sodeluje z najboljšimi vinarji v regiji, je nedavno dejal, da italijanska vina za francoskimi še vedno zaostajajo za sto let – da pa je to že uspeh, saj so še pred nekaj desetletji zaostajala za celo tisočletje. Kakor koli že, toskanska vina, vključno s chiantijem, se vse pogosteje znajdejo na seznamih najboljših vin na svetu, pri čemer pa cen še zdaleč nimajo tako zasoljenih kot nekatera francoska vina. Dober chianti classico je mogoče kupiti že za od 10 do 15 evrov.
Ko se je pokušnja vin v Castellini in Chianti bližala koncu, nas je kot zadnji presenetil eden mlajših vinarjev na trgu, ki se ni prepustil niti modnim trendom – nekateri vinarji so se v celoti preusmerili v pridelavo vin »super tuscan«, ki ne sledijo recepturi chiantija classica, se pa izjemno dobro prodajajo – niti pravilnikom, niti turistom. »Pravilnik pravi, da se mora chianti classico riserva starati najmanj dve leti, ampak sam sem se odločil, da ga bom staral več let in šele nato stekleničil. Naša filozofija je čim višja kakovost, ne glede na pravila,« pove predstavnik vinarne Rodano in nam v pokušnjo ponudi chianti classico letnik 2008, ki je stal le osem evrov in ni v ničemer razočaral. Pri najbolj prestižnih toskanskih vinarjih boste morali za podobno dober chianti odšteti dvakrat ali celo trikrat toliko. Ali, kot je dejal Caramelli, cena ne odraža vedno kakovosti vina.