Z bleščeče belimi lasmi, ki se na trenutke zasvetijo srebrno, in črnimi očali z debelim okvirjem Rudolph van Veen poskrbi, da si ga ljudje zapomnijo. V srca mnogih se vtisneta tudi njegova prijaznost in mirnost, s katero potrpežljivo odgovarja na že večkrat zastavljena vprašanja. Nizozemski kuharski mojster je, čeprav kuha že zelo dolgo, v vsej svoji veličini zablestel z oddajami Preprosti obroki, Rudolfova pekarna in Okus življenja, ki jih predvajajo na kuharskem kanalu 24Kitchen. Je kot zdrava mešanica priljudnega, a na trenutke raztresenega Jamieja Oliverja in vzkipljivega, a izredno natančnega ameriškega kuharskega zvezdnika Gordona Ramseyja. Že od otroštva je vedel, da bo njegovo življenjsko poslanstvo hrana, čeprav si nikoli ni mislil, da bo postal eden najbolj priljubljenih kuharjev v Evropi.
Na vprašanje, ali se ima za zvezdniškega kuharja, hitro odkima in resno pove: »Seveda ne.« In to kljub temu da ga obožujejo množice, ki dnevno spremljajo njegove oddaje pred televizijskimi zasloni, kakor tudi na tisoče vseh, ki so se ob njegovih obiskih pri nas zbrali pod odrom, na katerem je pripravljal slastne obroke. »Za kuharja je zagotovo najpomembnejša energija,« odgovori na vprašanje, kaj je ključno za razvoj najboljših na področju priprave hrane – talent ali priučene tehnike. »Vse se začne z željo in predanostjo, tehniko pa se da z veliko volje in časa priučiti. Vsakdo bi lahko igral klavir, a je za mojstrstvo treba vložiti ogromno energije in časa za vajo. Izredno pomembna sta tudi strast in potrpljenje,« je prepričan 47-letni Nizozemec.
Spreminja se odnos do hrane
Slovenijo je obiskal že večkrat, nazadnje prejšnji teden ob izidu svoje knjige Rudolph kuha, sveže prevedene v slovenščino. V prostem času, ki ga je imel med podpisovanjem izvodov, si je ogledal nekaj lepot naše države – na Bledu se je preizkusil v pripravi kremnih rezin, odpravil se je na Vogel, izpustil pa ni niti ogleda vinske kleti v Slovenskih goricah. Slovenija je navdušila njega, on pa Slovence. Najbolj ga je navdušila prekmurska gibanica, ki jo je spomladi poizkusil na nizozemskem veleposlaništvu. »To je bila zame popolnoma nova izkušnja,« se spominja okusa ene od tradicionalnih slovenskih jedi. In ravno do tradicije ima ogromno spoštovanja. »Zahvaljujoč njej smo, kar smo. Skušam biti odprt za prihodnje generacije, vendarle pa kuham za ta trenutek. Kakšen kuhar bo čez 20 let morda razmišljal popolnoma drugače, a to še ne pomeni, da boljše ali slabše. Hvaležni moramo biti prednikom, katerih sadove pobiramo danes, poleg tega pa moramo sami zasaditi semena za prihodnje rodove,« poudari.
Van Veen se strinja, da se je v zadnjem desetletju spremenil odnos do hrane, kot možne razloge pa našteva tudi dostopnost raznovrstnih sestavin ter hiter dostop do informacij. »A ne gre le za hrano, gre za obdobja različnih generacij, ki so spreminjala odnos do hrane. Ko so bili moji starši mlajši, so velika prehrambna podjetja manipulirala z občinstvom in jih spodbujala k preživljanju časa zunaj kuhinje, saj da je čas tam neizkoriščen in izgubljen pa tudi, da se lahko denar porabi za boljše reči. Če je na voljo pripravljen krompir v škatli, zakaj bi se trudili z lupljenjem pravega? Temu je začela verjeti celotna generacija, njihovi otroci pa so kasneje izgubili predstavo o hrani. Brstični ohrovt so poznali le iz trgovine, poznajo kruh, žita pa ne, podobno je tudi s čokolado, za katero ne vedo, kako nastane. Danes s hitrim dostopom do informacij na enostaven način spoznamo osnove kuhanja ter sestavine, svet na ta način postane tudi bolj zanimiv, ljudje pa se želijo naučiti še več. Hrana in kuhanje sta del lastne kulture, del tega, kdo sploh si, od kod prihajaš in v čemer se lahko vsakdo najde,« razloži.
Piškote ima raje od insektov
Priprava hrane je za nizozemskega kuharja intimno dejanje. »Nikoli se ne šalim iz hrane ali pa norčujem iz sestavin. Zavedati se moramo, da je za vsako stvar nekdo moral skrbeti in se potruditi zanjo, saj nič ne nastane samo od sebe. Prepričan sem tudi, da kot kuhar ne moreš nikoli izboljšati tistega, kar ti da narava. Če imate na primer na voljo jabolko, ne more nihče izboljšati njegovega izvirnega okusa. Seveda mu lahko v jedi poiščete najboljši prostor ali pa njegov okus združite z okusom kakšne druge sestavine, a to še vedno ne spremeni dejstva, da je okus jabolka najboljši v izvirni obliki. Večja možnost obstaja, da njegov okus pokvarim, kot pa da ga izboljšam,« se zasmeji. Čeprav dela z raznovrstno hrano, pa obstaja tudi takšna, ki je ne mara. »Nisem zelo izbirčen, a vsega tudi ne jem. Ne maram mastnih delov mesa, zato jih po navadi odrežem in pustim, čeprav ravno ti deli mesa v kakšni jedi ustvarijo skorajda celoten okus. V takšnih primerih meso pustim nedotaknjeno in mastne dele nato pustim na krožniku, saj jih nikakor ne morem pojesti,« prizna. Prav tako bi se zelo težko odpravil v divjino z Bearom Gryllsom, saj ne razume novodobnega prehranjevanja s proteini. »Ne morem jesti insektov. Če je to prihodnost kulinarike, potem naj bo. A za zdaj ne vidim nikakršne potrebe po tem, da bi jedel prašnike živali ali celo njihove oči. To ni ne zanimivo ne zabavno,« pristavi.
Po drugi strani pa ima zelo rad decembrski čas, ki ga po vonjih venomer spomni na otroštvo. »Obožujem vonj medenjakom podobnih piškotov, ki jim pri nas rečemo taai taai. Ponavadi jih jemo proti koncu leta, v času praznovanja sv. Nikolaja. Ne zgodi se redko, da med sprehodom po ulici zavijem v kakšno pekarno samo zato, da se naužijem čudovitih vonjav. Tudi ko piškote naredim sam in jih pospravim v škatlo, se nato vsakič, preden katerega pojem, najprej nadiham njihovega vonja,« nostalgično pripoveduje. Decembrske vonje bo lahko kmalu (znova) užil tudi pri nas, saj se 21. decembra vrača v Ljubljano, kjer bo imel edinstven kuharski šov. Organizatorji obljubljajo, da se mu bodo na odru pridružili tudi številni posebni gosti, a o njih še ne želijo govoriti.