Zaznave, ki jih sproža ta pijača svetlo rubinaste barve, iz možganovine zbujajo spomin na ugriz v zrelo grozdno jagodo, jeseni nabrano v sorodnikovi brajdi. Okus in pookus sta zaokrožena in harmonična, lahkotno telo je presenetljivo izpopolnjeno. Gre za vzoren primerek svoje vrste.
Zgornjega opisa se marsikatero vino bržkone ne bi branilo, če bi mu dodali še podatek, da trta v omenjenem vinogradu ni bila nikoli škropljena, v kleti pa je bilo moštu dodano izključno žveplo. A vendarle ne gre za opis žlahtne kapljice, kot si jo zamišlja tradicionalni in konservativni svet vinarstva in vinogradništva. V njem je ta pijača pravzaprav izobčenka, osovražen pankrt, ki bi ga stroka rada povsem izkoreninila in ga za zmeraj spravila z zemeljske oble. Govora je o vinu iz samorodnih trt.
Bela Küzmič iz Murske Sobote je pridelal opisano pijačo. Prekmurski vinar v svojih goricah na Goričkem letno pridela približno 4000 litrov žlahtnega vina. V najemu ima tudi manjši vinograd, v katerem uspeva jurka. »Iz nje pravno formalno ne pridelujem vina, temveč alkoholno pijačo iz grozdja,« nam razlaga Prekmurec. »Sladkorna stopnja grozdja namreč ne dosega spodnje meje za vino, poleg tega jurka ni na seznamu dovoljenih vinskih sort.« S svojo odlično jurko je Küzmič v preteklosti že navduševal znance in sorodnike, zdaj jo je mogoče dobiti v nekaterih bolje založenih delikatesah in uglednih restavracijah v Prekmurju, toči jo tudi lokal v središču prestolnice.
Nekoč je bilo »naravno« vino manjvredno
Samorodne trte so iz Amerike prišle v Evropo v drugi polovici 19. stoletja, ko je tukajšnje vinske nasade zdesetkala trsna uš. Agronomi so namreč spoznali, da se »žlahtne« trte lahko ubranijo temu škodljivcu samo, če jih cepijo na podlago samorodnih trt. Zaradi te nuje se je pridelava samorodnic bliskovito razširila, mnogi pa jih niso gojili izključno za cepljenje, temveč tudi za pridelavo grozdja. V prid tem trtam je bilo namreč dejstvo, da jih praviloma ni treba škropiti zoper glivične bolezni in je vinogradništvo zato bolj preprosto. In cenejše, kar je še posebej ustrezalo revnejšim kmetom.
Vinska stroka je kmalu zaznala problem. Leta 1907 so v vinskem zakonu samorodnice uvrstili v manjvredno rubriko »naravnih« vin, na vinarski konferenci leta 1922 pa so zakonsko prepovedali vsakršno širjenje direktno rodečih križancev in jih omejili zgolj za domačo rabo. A to ni vplivalo na njihovo vse večjo priljubljenost. Zgodovinarka Janja Slabe je v svoji raziskavi Proč s šmarnico zabeležila, da je bila pred drugo svetovno vojno s samorodnimi sortami zasajena že približno petina vseh vinogradniških površin. Vinogradniška srenja po vsej Evropi se je upravičeno zbala, da bodo te trte nekoč povsem izrinile žlahtne kolegice in so šmarnici, kvintonu, izabeli in jurki napovedali vojno,
Ne preseneča, da že v tisti čas sega izmišljeni očitek, da je pitje teh vin zdravju škodljivo, da s tovrstnim vinom opiti ljudje zblaznijo. Za to strupenost naj bi bil odgovoren metanol, ki naj bi se tvoril kot stranski produkt pri alkoholnem vretju. Blaž Ogorevc je v svoji Mladinini reportaži s pokušine samorodnih vin citiral sledeči zapis iz leta 1925: »… kajti šmarnica vsebuje tako zvani metilni alkohol, ki človeka silno omami. Strastni ljubitelji te 'pijače' se spoznajo po bebastih potezah in po abnormalni duševni omejenosti. Za poskus smo zasledovali vzroke štirih samomorov v drugi polovici leta 1924 in povsod smo na začudenje dognali, da so bile vse te mlade žrtve strastni ljubitelji šmarnice.«
Pri severnih sosedih vozi Uhudler Express
Patolog Janez Milčinski je že v 70. letih zavrgel tezo o škodljivosti šmarnice, pritrdile so mu tudi številne znanstvene raziskave, ki so nastale kasneje, torej da metilnega alkohola, ki že v majhnih količinah povzroča smrtne zastrupitve ali vsaj slepoto, v vinu iz samorodnic ni nič več kot v drugih vinih. In da so škodljivi učinki izključno posledica prekomernega pitja, kot to velja za vse alkoholne pijače. So pa nekatere sorte samorodnic dejansko bolj nagnjene k temu, da v neprimernih kletarskih razmerah tvorijo metilni alkohol, ker je v njihovih kožicah več pektina.
Čeprav je kletarska tehnologija v 20. stoletju toliko napredovala, da »nežlahtno« grozdje ne povzroča nobenega zdravstvenega tveganja, ostaja slovenska zakonodaja striktna in rigorozna. V sosednji Avstriji so bolj tolerantni; tam se vina iz samorodnih trt povsem legalno prodajajo. Imenujejo jih heckenklescher ali uhudler. Cene buteljčnih polnitev se gibajo od pet evrov navzgor, nekateri grozdje kupujejo tudi v Sloveniji, ker je povpraševanje večje od ponudbe.
»Na avstrijskem Štajerskem je to bolj nišni izdelek, bolj popularen je na gradiščanskem,« nam je razložil vinar Peter Masser iz Lučan (Leutschach), ki prideluje buteljčni heckenklescher. V omenjeni vzhodni avstrijski pokrajini, natančneje v kraju Heiligenbrunn, goste prevaža celo turistični vlakec Uhudler Express, pridelovalcev pa je tam več deset.
Jurke ne more prodajati kot vino
V 70. letih so v Avstriji pridelavo vina iz samorodnih trt omejili na domačo potrošnjo, v 80. pa je bilo v celoti prepovedano. Zoper to prepoved so se uprli vinogradniki in so v večletnem boju dosegli pravico, da se ta vina smejo še naprej polniti in tržiti. Uhudler so gradiščanski pridelovalci kot blagovno znamko zakonsko zaščitili leta 1989. Po letu 1992 so v vinarstvu dovoljene sorte delaware, ripatella, concord in elvira, zaradi visoke vsebnosti pektina pa so prepovedane šmarnica (noah), bela in rdeča izabela, jaquez, kvinton in herbement.
V Sloveniji se zoper tovrstno omejitveno uzakonitev doslej ni zbrala dovolj močna kritična masa pridelovalcev. Dopustna so vina iz jabolk, višenj, marelic, riža in še česa, iz samorodnih vrst grozdja pa ne. Zakon tudi prepoveduje sajenje vinogradov, ki so namenjeni za pridelavo mošta. Večino takšne pijače, ki jo pridelajo po Sloveniji, se popije doma.
Küzmič svoje jurke ne more prodajati kot vino, čeprav je v njej več resnice kot v marsikateri drugi alkoholni pijači iz »žlahtnega« grozdja. V mariborskem uredništvu Dnevnika so z lahkotno in zelo pitno prekmursko kapljico prejšnji teden skromno nazdravili svetemu Martinu iz Toursa. Tudi on bi se namreč na trapasto zapoved požvižgal.