No, tudi Micko je pri rosnih petdesetih pobrala tuberkuloza, še prej je vse premoženje zapustila nečakinji Lojzi Mihelič iz Zabukovja, možu pa dodelila dosmrtno uživanje premoženja. Leta je 1918 Jakob Srpan umrl za špansko gripo in Lojza je zagospodarila. Leta 1919 se je poročila z Ivanom Koprivcem iz Malih Lipenj in na svet je privekalo troje otrok, najprej Janez, potem pa še Marija in Lojz. Podjetna zakonca sta kupila še sosednjo hišo, kjer je imel trgovec Hartman trgovino, in trgovska dejavnost se je ohranila do današnjih dni. Mož Ivan je umrl leta 1940, hči Marija in sin Lojz sta odšla v partizane, Lojza in sin Janez pa v internacijo. Pa so vsi nekako preživeli. Po vojni je posle prevzel sin Janez, ki je v Mariboru pridobil pekovsko izobrazbo, poleg nje pa še slaščičarsko v Ljubljani. In ko je leta 1946 mama Lojza preminila, sta z ženo Štefko prevzela delo, pošteno pljunila v roke in posel je cvetel.
Njuna hčerka Vanja je bila energično in vedoželjno pa tudi zelo pridno dekletce, ki jo je oče že med počitnicami poslal na izobraževanje v mestno gostilno Urška, pa čeprav je imela deklica takrat borih 13 let. No, Vanji so rojenice že v zibel položile kar nekaj talentov in je radovedna, izredno delavna, ukaželjna in še za povrh še pridna hitro srkala vase znanja tako o gostinstvu kot pekariji in slaščičarstvu. Tudi v Nemčijo jo je poneslo izobraževanje in prav tam je našla svoje življenje v smislu bodočega moža, pristnega Dalmatinca, Pera Damjanića, s katerim sta se ujela naravnost fenomenalno, tako osebno kot tudi poslovno. Leta sta 1978 prevzela vodenje Kuklja, zavihala rokave in posodobila tako videz kot vsebinsko ponudbo celotnega podjetja. Tudi zanju veljajo Levstikove besede, ko pravi: »Dežela slovenska ima mnogo lepših in rodovitnejših krajev, nego je laški; vendar, ko bi jaz prišel še kdaj na svet in ko bi mi bilo dano na voljo, kje hočem ugledati beli dan, ne volil bi si drugega rojstnega kraja.«
Pred leti je velikolaško gostilniško znamenitost prevzela njuna hči Margareta, ki je poleg gostilne uredila sila okusno slaščičarno, kjer gostom ponuja naravnost božanske pekovske in slaščičarske izdelke. Navihano nabrita je podjetna Margareta, človek bi na trenutke pomislil, da je rojena komedijantka. In preudarno modra, kot je, zna to svoje komedijantstvo naravnost vrhunsko vplesti v priljudno sočuten in veliko več kot le prijazen odnos do čisto vsakega gosta. Gostilniška vrlina, ki jo dandanes bolj redko srečamo. Pohvalno, da ne bi moglo biti bolj!
Do Kuklja se pride z lahkoto; po edini cesti proti Kočevju, na sredi Velikih Lašč dobesedno treščiš v obcestno gostilno.
Sprejmejo vas odprtih rok in vam ponudijo vse, kar imajo. In tega ni malo, predvsem pa je vse prežeto z neprecenljivo ljubeznijo do ohranjanja tradicije, saj še vedno skoraj vsakodnevno udejanjajo vse recepte babice Lojze, kot so na primer »telerflajš« (govedina iz juhe), vseh vrst »ajmohti«, slastni vampi in golaži, njihov sloviti pisani kruh in razne vrste štrukljev. Seveda so tu še juhe (blitvina, goveja z mesnim zavitkom, hrenova z orehi), svinjski medaljon s česnom, slastna telečja pečenka, pa njihova posebnost, »gluhi štruklji«, ki jih postrežejo z jurčki ali medeno omako, ki ji dodajo orehe. Mesnih jedi je kar nekaj, pa zelenjavnih tudi, da o špehovki in siru laščanu ne govorimo. Vse omamno dobro, tudi sveže solate in ledena breskev.
Vse to je moč poplakniti z odličnimi vini iz skoraj vseh slovenskih vinorodnih okolišev. Sicer pa že lično in vsebinsko unikatno oblikovan jedilni list da vsakomur takoj vedeti, da pri Kuklju še kako cenijo izvirnost in spoštujejo tradicijo, v kuhinji in zunaj nje.
Za konec pa le še pojasnitev imena te resnično dobre gostilne, ki je nekako dvojna: eni pravijo, da ime izvira iz strešnega okna, »kukerla« na stavbi, ki naj bi ga ljudje jezikovno zmehčali v »kukelj«. No, drugi pa znajo povedati, da je gostilna ime dobila zaradi gospodarja Jakoba Srpana, ki se je iz vojne vrnil kot invalid, z leseno nogo, in je potem z njo pri hoji po gostilni povzročal značilen zvok, po domače »kukljanje«.
Kakorkoli že, pri Kuklju se imenitno je v več kot domačijskem okolju, pa še ljudje, ki strežejo, so nekaj posebnega. Posebno zdajšnja gospodarica, vrla Margareta.
